Eden redkih čevljarjev na Gorenjskem je Gregorij Pustovrh. / Foto: Primož Pičulin

Nikoli ni nikomur rekel, naj pobere šila in kopita

Njegova delavnica je pravi atelje. Natančno zloženo orodje, vonj po usnju, čevlji, ki še čakajo na popravilo, pravkar izdelani škornji. »Tile so še čisto sveži,« ponosno pove Gregorij Pustovrh iz Gorenje vasi, ki bo čez dobro leto in pol star devetdeset let.

»Nekoč se je ena od deklet 'skorajžila' in me vprašala, zakaj vedno umaknem blazino s stola, preden se usedem. Pa sem rekel, da zaradi tega, ker me je tako vznemirila tista temperatura, da nisem mogel pokazati, kaj je treba narediti.«

Gregorij Pustovrh se je rodil leta 1935 v Zakobiljku, istega leta njegova žena Francka na Volči. »Med počitnicami smo delali na Volči opeko za poljanske gasilce, na koncu vasi je bila ilovica, iz katere smo jo izdelovali, in na delo sem hodil mimo hiše, kjer je stanovala Francka. Ona je z volom 'furala' mimo na travnike in njive. »Res je, imeli smo vola in konja,« se spominja Francka, ki zadnji dve leti že kakšno stvar malce pozabi, a mladosti se še zelo dobro spominja. »Sva se pa poznala že prej, iz šole,« pravi. Poročila sta se na silvestrovo, 31. decembra 1960. »Civilna poroka je bila v Gorenji vasi, cerkvena pa pri svetem Križu nad Srednjo vasjo. Takrat še ni bilo cerkve v Poljanah, pa so maševali v tisti cerkvi. Zabava je bila pa na Volči, pri njenih. »Kar veseli so bili, vsi smo bili …« se z iskrico v očeh poročnega dne in noči spominja Francka Pustovrh. Ko sta se poročila, sta bila stara 25 let.

Mož hudomušnih misli

Gregorij, postaven mož bistrih misli in hudomušnih besed, pove, da ga večkrat na teden pokličejo in vprašajo, ali še dela. »Delam kakšno uro na dan, ljubiteljsko, je pa zdaj postalo tako, da dva dni recimo ne delam nič, potem spet kakšno uro. Ženi se je v zadnjem času poslabšala demenca, tako da skrbim tudi za gospodinjstvo. Sicer pa nikoli nisem razglašal, da popravljam in izdelujem čevlje, vse je bilo vedno ljubiteljsko.« V oči padejo lični, do zadnjega šiva natančno izdelani škornji, ki stojijo na čevljarskem pultu. »To je peti par škornjev, ki sem jih izdelal. Ponujam jih nikomur ne, če komu padejo v oči, jih poskusi in jih vzame, če so mu pogodu. Do zdaj sem prodal vse.« Zadnji izdelani par še čaka na tistega, ki bi mu kakovostno izdelani škornji čevljarja Pustovrha dodali piko na i k zbirki čevljev. Od kod šinejo ideje, kako izdelati nov škorenj, ga vprašam. »Pride kdo popravit čevlje, pa malo vidim, kakšni so, malo shranim v spomin in potem po spominu naredim kakšnega.« Tudi ornamenta ni lahko zašiti. »Glejte, na ta par sem dal po dve šivanji, tu po eno, pa se mi zdi, da ta z dvema bolj pride do izraza. Okras za en čevelj sem recimo delal sicer ne tako dolgo, ampak za tisti dan je bilo dovolj.« Z vidom, pravi, nima večjih težav. »Uporabljam očala; slišim pa dobro, nimam težav s sluhom. Še vedno mi tudi podaljšujejo vozniško dovoljenje. Mi je okulistka, ko mi je nazadnje pregledovala vid, rekla: 'Vi imate tako dobre gene, da boste živeli sto let.'«

Klinčar, »cvikarce«, kopita

En kvadratni meter materiala, pravi Pustovrh, gre za zgornji del škornja, kvadratni meter pa za spodnjega. Orodje, ki ga ima na čevljarski mizi, je razporejeno kot v operacijski dvorani. »Tu so škarje za pločevino, to je klinčar, pa 'cvikarce', po slovensko natezalke. Uporabljam jih, ko vlečem zgornji del na kopito. Te gotovo poznate, to so navadne klešče, tu imava ščipalke; pa nože, ki so že kar obrabljeni, saj jih uporabljam že več kot trideset let in jih tudi sam brusim. Tu je kljuka za vlečenje kopit iz čevljev. Pa magnet, osla, kladivo.« Omenjeno kladivo je Gregorij Pustovrh kupil, ko je bil še vajenec, leta 1952. Prav tako žlico, ki jo pokaže. »Sem jo že kar malo zlomil, pa imam tu še eno večjo, ki jo uporabljam, ko dajem kopita v čevlje, temu mi pravimo 'taca'. Tu so še razna šila, odrezila, kopita …«

»Pa ste kdaj komu rekli, naj pobere šila in kopita,« vprašam. »Ne, nikdar, ker nihče ni bil tako vsiljiv.«

Trideset let delal v Alpini

Preden sem se odpravila na pogovor z Gregorijem Pustovrhom, sem slišala namig, da je bil priljubljen mojster v žirovski Alpini. Pa ga povprašam, kot so mi porekli, ali res ni bil nič jezen, ko so dekleta zamujala z malice. In da jim je to, da zamujajo, dal vedeti le s tem, da se je na enega od njihovih stolov usedel le zaradi tega, ker je bil slučajno prazen. Gregorij se nasmehne in reče: »Res je, vse sorte je bilo. Nekoč sem šel pokazat eno od faz, ki je delavka ni znala, morala pa jo je narediti. Vsaka delavka je imela svoje mesto za delovnim pultom in blazino na stolu. Preden sem se usedel, sem vedno dal blazino na stran. Pa se je nekoč ena od deklet 'skorajžila' in me vprašala, zakaj vedno umaknem blazino s stola, preden se usedem.« Pa ji je čisto resno odgovoril, da zaradi tega, ker ga je tako vznemirila tista temperatura, da ni mogel pokazati, kaj je treba narediti. »Pa smo se smejali. Mislim, da sem šel 'za svetom', v korak s časom, delal sem z mladimi.« Gregorij Pustovrh je v Alpini delal vse do upokojitve. Za trideset let dela v Alpini je prejel zlato medaljo delavskega sveta Alpine. Tik pred odhodom v pokoj se mu je zgodila grda nesreča, zlomil si je obe zapestji. Ko je hotel vzeti iz zaboja nekaj čevljev za popravilo, je jermen za ponjavo, ki ga je potegnil, popustil. »Sem padel vznak na obe roki, spominjam se, da je bilo ravno na svečnico, sobota je bila. Tistega dne sem naredil še inventuro, prišel sem domov; sem si rekel, da bom še malo s kisom polil in bo dobro. Potem me je začelo tresti in tako boleti, da sem po prihodu v ambulanto za nujno pomoč v Škofji Loki želel dobiti pomirjevala. V Ljubljani so mi dali mavec na obe roki, do komolca.« Pol leta kasneje, po okrevanju, se je lahko predčasno upokojil.

Ne le pol doline

»Se oglasi pri vas pol Poljanske doline?« ga vprašam »Ne le pol doline, prihajajo iz Kranja, Ljubljane, Idrije, Cerknega.« A Gregorij dela manj, kot je včasih. V mladosti je želel biti mehanik. »Mehanika in elektrika sta mi bili vedno zanimivi, sem vedno znal vse napeljati. Zdaj ko sem čevljar, pa mi delo prinesejo domov in sem tudi zadovoljen.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Prosti čas / nedelja, 25. november 2007 / 07:00

Jure obtičal v pretekliku

Jure Zorčič je bil nekoč fant znane slovenske lepotice Iris Mulej. Nekoč je bil tudi športni novinar zloglasnega vseslovenskega rumenega časopisa Direkt. Danes soustvarja 24ur.com.

Objavljeno na isti dan


Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Brdo - nova prestolnica Evrope

Leto je naokoli in napočil je čas za letopis. Letopis Gorenjska 2007 je že štirinajsti po vrsti.

Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Radovljičani častili Linharta

December 2006

Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Slava tolarju, čast evru

Januar 2007

Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Jerman med slavnimi smukači

Februar 2007

Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Rusi na Jesenicah

Marec 2007