Dan v živalskem vrtu

Živalski vrt Ljubljana je dom približno petstotih živali in priljubljena izletniška točka tako domačih kot tudi tujih obiskovalcev. V njem najdemo tako eksotične živali, kot so sajmiri, kapibare ali gvanake, kot tudi naše domače avtohtone vrste. Zanimivo, da se obiskovalci najdlje zadržijo prav pri njih, a le dokler ne zatrobi slonica Ganga …

Živalski vrt Ljub­ljana je edini javni živalski vrt pri nas, ki ga letno obišče okoli 220 tisoč obiskovalcev, s čimer si na seznamu največjih turističnih znamenitosti v Sloveniji z Blejskim gradom izmenjuje drugo oziroma tretje mesto. Začetki njegove ustanovitve segajo v leto 1949, ko so bile prve kletke nameščene v središču Ljubljane, od leta 1951 pa se vrt razprostira na skoraj dvajsetih hektarih na obrobju glavnega mesta.

»Prav to je naša največja posebnost, da se nahajamo v zelenem okolju, a hkrati tako blizu prestolnice. Sicer sodimo med manjše živalske vrtove, a kljub vsemu imamo marsikaj, česar nimajo niti večji od nas,« nam pove Petra Hrovatin, ena od nekaj več kot tridesetih zaposlenih, ki skrbijo za približno 500 živali, pripadnikov 120 živalskih vrst.

Najbolj zahtevni so plazilci in žuželke

Živalski vrt goji in skrbi za sesalce in ptiče, plazilce in dvoživke, nekaj žuželk, pajkov in polžev. Zaradi milega podnebja nobena od živali nima posebnih težav. »Najlažje se ogrevajo in hladijo večji sesalci, pomembno je le, da jim omogočimo zavetje. Najbolj zahtevne so tiste živali, pri katerih ne moremo izhajati iz svojega počutja, ampak je treba zelo dobro poznati njihove potrebe. Takšne se denimo žuželke in plazilci.

Sprehod po živalskem vrtu je kot potovanje okoli sveta. Afriške živali na enem koncu, južnoameriške na drugem, vmes še nekaj avstralskih, pa azijskih… S svojimi predstavniki so zastopane vse celine, razen Antarktike, nekje na sredi pa so tudi avtohtone slovenske vrste. »Ker so naši najpogostejši obiskovalci otroci, se zgodi, da so v povezavi s kakšno risanko ali filmom sem in tja priljubljene prav določene živali, kot denimo zebra ali žirafa, a zanimivo je, da se pri eksotičnih živalih zadržijo le nekaj minut, najdlje pa pri tistih, ki so jim znane. Pujskih, recimo, ker jih lahko pobožajo. Zvezde so tako še vedno domače živali,« nam še razloži Petra, medtem ko nas sprehod po parku pripelje do območja z visoko ograjo.

Od velikih mačk do mačjih pand

Na prvi pogled za ograjo ni nikogar, a v nekoliko oddaljeni senci le opazimo lenobnega sibirskega tigra, ki se v vročem dnevu ni kaj dosti zmenil za obiskovalce. Če boste želeli katero od velikih mačk videti pobliže, se boste morali v živalski vrt odpraviti čim bolj zgodaj, saj so najbolj aktivne prav zjutraj, večino preostalega dneva pa bolj ali manj prespijo. Na dan našega obiska je bil njihov počitek še toliko slajši, saj so za obed dobile sveže, usmrčene in iztrebljene kunce, saj le še tople živali vsebujejo vitamine, ki jih tigri in ostale velike mačke nujno potrebujejo. Takšna in drugačna priporočila so del gojitvenih smernic, ki si jih živalski vrtovi po svetu delijo med seboj. Vsaka žival ima tako natanko določeno dnevno oskrbo.

»Ta oskrba zajema čiščenje kletk, hranjenje, treniranje, igranje … Kar odgovorno delo z veliko birokracije, a živali se zelo navežejo na nas, kar je res poseben občutek. Treniramo jih predvsem zato, da se navadijo na oskrbnike, da sodelujejo v naših programih, kot so Oskrbnik za en dan ali Naj žival, da se nekako socializirajo in da so navajeni tudi na veterinarja, če potrebujejo njegovo oskrbo,« nam razloži oskrbnica Janja Štiftar iz Kamnika. Svoje delo nam predstavi v delu gozdička z nizko ograjo, visokimi drevesi in kupom bambusa – tu je dom dveletnega Maguja in triletne Šane, mladega parčka mačjih pand iz Himalaje, ogrožene vrste iz redu zveri in rakunov. Na svetu naj bi jih bilo le še okoli 2500, a k sreči se v živalskih vrtovih po vsem svetu dobro razmnožujejo. Mačji pandi se prehranjujeta z bambusom, ob treningih pa se sladkata s koščki sadja. A noben posladek ni bil več zanimiv, ko sta po radijski zvezi zaslišali pogovor svoje oskrbnice z veterinarjem. »Naš veterinar Pavel je zares super in če kdo, zna on ravnati z živalmi. A živali se kar umaknejo, ko ga slišijo. Zdravnik pač za nikogar ni prijeten, kajne,« nam v smehu razlaga Janja in nas odpelje do morskih levov.

Ko zatrobi slonica Ganga

Pred treningom morskega leva, samčka Kaleja, Janja stehta njegov prigrizek – slanike in sardele, nato pa številnim obiskovalcem pokažeta, kako se morski levi odzivajo na različne ukaze, kako spretni so z žogo, kako visoko lahko skočijo …

Sprehod po živalskem vrtu je kljub tolikšni pestrosti njegovih prebivalcev relativno miren in tih, saj običajen vrvež le tu in tam preglasi kak razposajen pav, vse dokler ne zatrobi slonica Ganga, ki s svojim močnim glasom pritegne vsakršno pozornost. Ganga je najstarejša prebivalka ZOO Ljubljana, saj je naštela še štirideset let, v svoje sedanje domovanje pa je s Šrilanke prišla že pri treh letih. »Naša Ganga je sama, kar sicer ne bi smela biti, saj sloni ne živijo sami, a možnosti, da bi ji dobili družbo, ni veliko. Mlajšega slona ne bi sprejela, selitev pa tudi ne pride v poštev, saj se sloni neverjetno navežejo na prostor in oskrbnika, zato bi bila selitev še večja travma od samote,« nam ob koncu ogleda prizna Petra Hrovatin in nazorno opiše navezanost med njo in oskrbnikom. »Če bi lahko, bi mu zlezla kar v naročje!«