Ikone; Zakladi ruskih muzejev

»V začetku 20. stoletja se je Rusija imenovala dežela cerkva in ikon. Ikona je spremljala človeka od rojstva do smrti. Ko je na svet privekal dojenček, je družina naročila ikono svetnika, na čigar dan so otroka krstili; ko se je poročil mlad par, sta mladoporočenca za poročno darilo prejela sveti podobi, ki sta nato postali družinski svetinji in se prenašali iz roda v rod. Ikone so slikali ob življenjskih prelomnicah in na njih upodabljali svetnike, na godovne dneve katerih se je v družini zgodilo kaj pomembnega. Sveta podoba je blagoslavljala ves prostor človeškega življenja in delovanja: ikonostase in molitvene podobe v cerkvah, izbrani prostor za domače bogoslužje v hiši, ikone so visele nad hišnim pragom podeželskih dvorcev, zemljiških gospostev, v kotu kmečke izbe, obešali so jih celo v živinske staje. Posebni, prenosni križi in ikone, ki so lih uporabljali na procesijah ob prazničnih slovesnostih ali dneh žalovanja, in čudodelne svetinje, ki so romale iz cerkve v cerkev, so pravzaprav preželi celotno rusko ozemlje ter varovali prebivalce pred nesrečami in trpljenjem. Vseprežemajoča prisotnost ikon ima na ruskih tleh večstoletno tradicijo. Rusija (takrat Kijevska Rus') je sprejela krščanstvo leta 988, v času velikega kneza Vladimirja, prek Konstantinopla …« (str. 13)

Tako je Aleksej Fedorčuk iz Muzeja umetnosti v Jaroslavlju uvedel svoj esej v katalogu razstave ruskih ikon, ki se to nedeljo (15. 9. 2019) izteka v Mestnem muzeju Ljubljana. Kdor si je ni ogledal, je zamudil izjemno priložnost, za tolažbo in še kar primeren nadomestek naj si v roke vzame ta katalog. Tudi sam sem si razstavo ogledal šele pred kratkim, sicer bi vas nanjo opozoril prej. V zlato obarvanem in zamolklo razsvetljenem razstavišču je bilo kot v pravoslavni cerkvi in ikone so bile tako rekoč v svoji izvirni funkciji. Vedeti je treba, da »verniki ne častijo ikon, ampak upodobljenca, torej Jezusa, Mater božjo ali svetnike. Prek ikone stopajo v stik z njimi, ikone pa ob tem ustvarjajo dvosmerno komunikacijo. Svetnik vernika skozi ikono nagovarja, a tudi vernik mora upodobljenemu vrniti pogled in ga častiti. Le tako lahko ikona postane okno v onstranstvo, prek katerega se vernik lahko nadeja božje naklonjenosti ali svetniškega posredovanja«. (Blaž Peršin in Blaž Vurnik na str. 5) A tudi ko nam ne služijo kot bogoslužni medij, so originalne ruske ikone vredne ogleda, pa čeprav le enosmernega in tostranskega …