Krhko in ostro kot steklo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 06:00

Prejšnji četrtek so v Kulturnem domu Predoslje premierno uprizorili dramo Tennesseeja Williamsa, v režiji Damirja Zlatarja Freya. Režijsko poglobljeno in igralsko dovršeno, lirično in boleče.

Tretja letošnja premiera Prešernovega gledališča se je pravzaprav zgodila dvakrat, saj so na prvo uprizoritev drame Steklena menažerija povabili tako v četrtek kot v petek, vsakič »polovico publike«. V Prešernovem gledališču, ki se že leta ubada z neprimerno matično dvorano in prostorskimi težavami, so se tokrat odločili igrati v dvorani Kulturnega doma v Predosljah. Siceršnja dvorana je tako oder, na dnu dvorane pa je zato na voljo le kakih 90 sedišč.

Začetek, s katerim nas režiser, scenograf, kostumograf in avtor izbora glasbe Damir Zlatar Frey uvede v eno najbolj znanih dram Tennesseeja Williamsa, je zelo liričen. V skoraj deset minut trajajočem nemem prizoru se najprej srečamo s Tomom Wingfieldom, igra ga Primož Pirnat, ki je videti, kot da se je po dolgem času vrnil v zapuščeni dom, kjer tavajoč med številnimi kosi pohištva, prekritimi z belimi rjuhami, tehta, naj ostane ali gre. Scena oživi z avtoritarno materjo Amando (Jožica Avbelj) in pohabljeno hčerjo in sestro Lauro (Darja Reichman), ko Tom v navalu jeze simbolno razčisti z odsotnim očetom, uniči namreč njegovo sliko, kljub temu pa se mu uspe rešiti okov družine. Mati ga v iskanju moškega za Lauro nagovori, da na večerjo pripelje kolega iz službe. Moški obisk se res zgodi. Jim (Igor Štamulak) na brutalen način, v sicer romantičnem okolju sveč, opravi svoje. Kot brezobziren, potrošniškemu svetu prilagodljiv in moralno plitek moški sploh ne zazna, da je s tem Lauro sicer iztrgal iz njenega vzporednega sveta steklenih okruškov, hkrati pa jo je onečaščeno pustil tam, kjer je že doslej bila, v krogu zatohlosti njene družine.

Predstava ob začetku sezone ni bila zaman označena za vrhunec sezone. V celoti je nekaj posebnega. Ustvarjalci so si vzeli dovolj časa za poglobljen študij, kar vseskozi spoznavamo v disciplinirani igri in do potankosti izdelani celotni odrski podobi. Preprosto, vse je na pravem mestu, od razgibane scene, ki jo igralci s pridom izkoriščajo, do izdelane mimike, giba in čustvenih izpadov, mestoma podkrepljenih tudi z glasbo. Igralci so res dobri. Lik razmišljujočega, v življenju nezadovoljnega Toma je s pravo mero mehke grobosti odigral Primož Pirnat, tokratna gostja (sicer igralka Mestnega gledališča ljubljanskega) Jožica Avbelj je navdušila v avtoritarni drži matere, ki hoče na vsak način »osrečiti« svojo pohabljeno hčer Lauro, katere nekoliko odsotnemu liku skozi celotno predstavo vse do končnega spolnega akta z Jimom prepričljivo sledi Darja Reichman. Jim je sicer prasec, a v gladki igri Igorja Štamulaka predvsem novodobni tip človeka sumljivih moralnih vrednot. Steklena menažerija je nežna, lirična in krhka, hkrati pa ostra, kot je rob razbitega stekla.