Z njimi sem jedel in jokal

Pri Družinskem in mladinskem centru Cerklje so ob nedavnem svetovnem dnevu migrantov gostili zanimiv in poučen dogodek Vsi smo migranti. Sestri Veselinović, danes obe starejši od trideset let, se spominjata, da sta bili v osnovni šoli v razredu edini s priimkom na '-ić' in so ju večkrat zbadali s stavkom 'Kar je na '-ić', je zanič.' Kako sta se počutili ob tem?

Projekt Vsi smo migranti je od 14. do 20. decembra potekal v 18 krajih po Sloveniji, v naši bližini v Kamniku, Kranju in Cerkljah. »Želimo pokazati, da je Slovenija že danes večjezična, večkulturna, da v njej živijo ljudje, ki so se v Slovenijo preselili z vsega sveta. Tako kot so šli Slovenci po svetu, tako so ljudje z vsega sveta prišli k nam. Želimo pokazati, da so dejavni člani naše družbe, ki s svojim znanjem, idejami, delovanjem prispevajo v slovensko družbo. Od vsake njihove plače gre davek v slovensko blagajno. Številni so dejavni v društvih, so povezovalci med izvorno državo in Slovenijo. Imamo pisatelje, prevajalce, ki slovensko literaturo prevajajo v druge jezike in obenem svojo literaturo pišejo tukaj. Imamo podjetnike, ki povezujejo gospodarstvo,« je povzela Marijanca Ajša Vižintin, vodja projekta. Projekt Vsi smo migranti je razpisalo ministrstvo za notranje zadeve, sofinancira ga EU iz Sklada za azil, migracije in vključevanje, njegovo izvedbo pa so zaupali Društvu Pina iz Kopra in Mirovnemu inštitutu. Pripravili so 21 dogodkov s spremljajočo fotografsko razstavo, na kateri se predstavlja 27 ljudi s svojimi osebnimi življenjskimi zgodbami, posneli so tudi video oglasa.

Zgodbe z meje

O aktualni begunski in migrantski problematiki z naslovom »Z njimi sem jedel in jokal,« je pripovedoval osrednji gost Vael Hanuna, ki že od začetka begunske krize na meji z Dobovo pomaga kot prevajalec in nudi psihološko pomoč beguncem. Tudi sam je bil rojen v Siriji. »Potovanje beguncev se začne v Damasku in drugih sirskih krajih. Sirski begunci imajo potne liste, drugi ne. Da begunci sploh pridejo do turške meje, morajo na več kontrolnih točkah plačati raznim tihotapskim združbam, da jih pustijo naprej. V Turčiji gredo večinoma v Ankaro, nekateri tam ostanejo in delajo nekaj mesecev, morda leto dni, da dobijo denar za nadaljevanje poti. Najhujši del poti je od Turčije do Grčije po morski poti. Tudi do sedemdeset beguncev nagnetejo v en gumenjak, za katerega je vsak val, ki ga zajame, lahko nevaren. Veliko jih je padlo v morje, ali so se rešili ali ne, za mnoge ne vemo. Na registraciji v Dobovi je bil gospod mojih let z dojenčkom. Vprašal sem, kje ima otrok mamo. Že njegov pogled mi je povedal vse. Mama je utonila. Nek striček je imel pri sebi več potnih listov. Povedal mi je, da so to njegovi otroci, ki so umrli na poti. Tisti dan sem se samo še sesedel,« je še vedno pretresen pripovedoval Vael. Begunci pot čez Makedonijo in Srbijo še plačajo, od Hrvaške čez Slovenijo do Nemčije ne več.

Vaelova mama je po rodu Slovenka s Koroškega, oče Palestinec. V Siriji je Vael živel 27 let, tam se je rodil in tudi maturiral. Poročen je z Natašo, Cerkljanko, zdaj živita v Ljubljani.

Tukaj sem doma

Obiskovalci so se pobliže spoznali tudi z različnimi migranti, ki bivajo v lokalnem okolju. Ti so predstavili svoje zgodbe, svoje domovine, tudi svoje kulinarične dobrote. Sestri Nina in Jelena Veselinović sta srbskih korenin, starša sta pred desetletji migrirala iz ekonomskih vzrokov. V osnovni šoli sta bili v razredu edini s priimkom na '-ić' in spominjata se, da so ju večkrat zbadali s stavkom 'Kar je na '-ić', je zanič.' Danes sta obe odrasli in poskušata zbadljivke nekako razumeti, si to razložiti, kot otrokoma pa jima je bilo včasih zelo težko. Predstavili sta tudi praznovanje pravoslavnega božiča in star srbski praznik krsno slavo, ki prehaja iz roda v rod, izvira pa iz čaščenja domačega božanstva.

Albanijo in Kosovo so predstavili mladi sodelujoči. Dvanajstletni Nebi je doma s Kosova, v Sloveniji je dobro leto dni. Obiskuje Osnovno šolo Davorina Jenka Cerklje, igra nogomet in košarko. »Dobro mi je v Sloveniji,« je povedal. Številne albanske družine ločeno živijo po sili razmer, ko očetje odhajajo po svetu s trebuhom za kruhom. Floreta je povedala, da je očeta videla šele, ko je bila stara dve leti in ga ni spoznala. Arxhenta in Floreta, trinajst- in štirinajstletnica v Sloveniji živita devet let, in kot je povedala vodja Družinskega in mladinskega centra Cerklje Nataša Hanuna, so se ravno z njima pred nekaj leti učili v centru, kako migrante sploh poučevati slovenski jezik. Danes že starejši otroci mlajše učijo kot prostovoljci.

Lija iz Latvije

Lija Vidmar iz Latvije, po narodnosti Rusinja, je v Slovenijo prišla pred nekaj leti zaradi ljubezni. »Tako kot nekateri Slovenci zamenjujejo Litvo in Latvijo, tako sem jaz včasih mešala Slovenijo s Slovaško. Je pa med Latvijo in Slovenijo ena zanimiva razlika: najvišja točka v Latviji je na 325 metrih nadmorske višine in predstavljajte si me zdaj na Gorenjskem med hribi. Vsak dan mi jemlje sapo ta pogled. Lahko še povem, da v Latviji zelo zelo radi plešemo in pojemo,« je povedala Lija. Ko se je preselila v Slovenijo, so ji večkrat rekli, naj pove kaj po domače. Po srbsko ali hrvaško, ker se jim je zdelo, da prihaja nekje od tam. »Potem pa sem začela govoriti v latvijščini in vsi so me debelo gledali,« se nasmehne.

Marija Nakova se je iz Makedonije preselila pred šestimi leti. Prvi dve leti se v Sloveniji ni dobro počutila, v srednji šoli je bilo malo bolje. »Klicali so me Albanka, kar tako so me določili, čeprav sem pravoslavka,« je povedala. Dvanajst let ji je bilo ob selitvi in na začetku je pogrešala stare prijatelje in delo na kmetiji. Kmalu izučeni frizerki se kaže služba v Ljubljani. Ali bo ostala v Sloveniji, pa še ne ve. Makedonijo nosi v srcu.

Drugačnost bogati

Andreja Urh in Vanja Trobevšek delujeta kot prostovoljki z begunci na meji v Dobovi, pred časom pa sta odpotovali kot prostovoljki v Brazilijo. »Ko prideš v drugo državo, se prilagodiš,« sta poudarili, in to pojasnili na čisto preprostem primeru. V Braziliji se v trgovinah dolgo čaka v vrsti za plačilo pri blagajni, ljudje so ob tem sproščeni in čisto nič živčni, da mora biti vse takoj. Kot prostovoljki sta pomagali v sirotišnicah, na oratorijih, v centrih za odvisnike, ukvarjali sta se z otroki s posebnimi potrebami.

Popoldne in večer na temo Vsi smo migranti sta imela še več pomembnih sporočil. To, da znamo biti strpni in da je prav, da znamo sprejemati tudi drugačnost, ki bogati.