Ne le tekmovalcev, vzgajal je tudi ljudi
Ravno v letu, ko Vaterpolska zveza Slovenije praznuje štiridesetletnico samostojnosti, je izšel zbornik Razvoj vaterpola v samostojni Sloveniji. Razmere v tem športu pa žal niso preveč praznične.
Zbornik je napisal Slavko Brinovec, sicer geograf in dolgoletni profesor na kranjski gimnaziji, pedagoški akademiji in filozofski fakulteti, ki dolga desetletja deluje tudi v vaterpolu in slovenskem športu. Znan je predvsem kot avtor zemljepisnih učbenikov, delovnih zvezkov in priročnikov. Zbornik Razvoj vaterpola v samostojni Sloveniji, ki je plod večletnih raziskovanj in analiz, pa je nastal tudi zato, da bi se oddolžili vsem, ki so sodelovali pri razvoju tega športa, pri doseganju rezultatov ter vodenju društev in zveze.
»Ocenjujemo, da je v tem času v vaterpolu sodelovalo več kot pet tisoč ljudi,« pove Slavko Brinovec, ki je v minulih šestih letih za nastajajoči zbornik brskal po različnih virih, da bi našel podatke o tem športu. »Že ko sem iskal podatke ob 60-letnici kranjskega vaterpola, sem videl, da so se mnogi izgubili. Ocenil sem, da enako velja za vso Slovenijo. In res, vaterpolska zveza je bila brez arhiva, še tisto malo, kar je bilo, je zaradi malomarnosti uničil požar. Tako sem začel sistematično zbirati rezultate in druge podatke kar po arhivih časopisnih hiš, v knjižnicah, iskal po biltenih, poročilih, zapisnikih … S tem sem želel zapolniti vrzel, ki zeva v tem športu. Zbornik, namenjen celovitemu pregledu slovenskega vaterpola, je popolna analiza dejavnosti vaterpolske zveze. Take analize nima nobena športna panoga v Sloveniji za obdobje od osamosvojitve.«
Slovenski vaterpolo je doživljal svetle čase: v vseh letih v samostojni Sloveniji je delovalo 44 klubov, danes jih je le še deset. V preteklosti so organizirali celo štiri evropska prvenstva, danes je tekmovanj vse manj. Slavko Brinovec v zborniku analizira tudi razloge za sedanje slabo stanje te športne panoge pri nas in nakazuje predloge, kako bi spet pospešili razvoj tega vodnega športa, ki mu je sam zapisal precejšen del svojega življenja. Pravi, da je njegova generacija, ki je bila zelo predana vaterpolu, še danes po trikrat na teden pri bazenu. Vesel bi bil, ko bi bile zanj enako zagrete mlajše generacije. Prepričan je, da bi tudi ljudje, ki so v preteklih desetletjih igrali vaterpolo ali sodelovali v klubih in zvezi, lahko pomagali, da slovenski vaterpolo ponovno »splava«.
Vaterpolo namreč ni vzgajal le tekmovalcev, ampak tudi ljudi. Številne generacije mladih je odtegnil slabim vplivom, šport jim je privzgojil delovne navade, disciplino, pripomogel k samozavesti in zrelosti, v klubih so se spletla številna prijateljstva. Različne generacije so prek tega športa prepotovale Evropo in druge kontinente, ki jih brez njega najverjetneje ne bi spoznali. Še na številne druge pozitivne vplive vaterpola v zborniku spomni njegov avtor, tudi na to, da je ime Slovenije ponesel v svet.
Zajeten zbornik (ima kar 536 strani) je izdal Institut za šport pri Fakulteti za šport, Slavko Brinovec pa poleg ostalih sodelavcev, ki so ga pomagali snovati, omenja še dva kranjska vaterpolista, arhitekta Sandija Murovca, ki ga je grafično oblikoval, in Darka Torkarja, ki ga je jezikovno pregledal. Posamezna poglavja predstavljajo slovenski vaterpolo po posameznih letih, slovenske klube, še delujoče klube, državna in pokalna prvenstva ter njihov razvoj po letih in kategorijah, mednarodne aktivnosti slovenskih reprezentanc in mednarodni klubski program, evropska vaterpolska prvenstva v Sloveniji in perspektive tega športa v prihodnosti.
»Izid zbornika bi lahko bil spodbuda klubom, da se oddolžijo in dajo priznanja vsem tistim, ki so naredili veliko za vaterpolo, pa se jih do sedaj ni nihče spomnil. Izvod zbornika bi pomenil zahvalo, čeprav skromno, za njihov trud na tem področju. Takih ljudi, ki si to zaslužijo, pa ni malo,« pravi avtor, ki meni, da bi bila štiridesetletnica Vaterpolske zveze Slovenije lahko motivacija za nadaljnji razvoj.