Kam pelje Hudičeva brv?

Prehod na lastno odgovornost za posameznike, za večje skupine prehod prepovedan! Občina Škofja Loka

Sredi maja sta se na obeh straneh Hudičeve brvi, ki preko Poljanščice povezuje Škofjo Loko s Puštalom, pojavili tabli z omenjenim tekstom. Odkar pomnim, bo pa več kot šestdeset let, se kaj takega še ni zgodilo. Brv je bila vedno solidna in predvsem kulturno zgodovinska posebnost starodavnega mesta. Zakaj je ne bi pustili propasti? V Škofji Loki si pač lahko privoščimo izgubo takih nepomembnih detajlov. Saj smo po razvitosti ali po indeksu ogroženosti na šestem mestu v Sloveniji. Pred vsemi gorenjskimi občinami!?

 

V GG od petka, 6. junija 2008, se loški župan Igor Draksler hvali s tem dosežkom. Vaš novinar Štefan Žargi in mag. Matjaž Čepin, tudi bivši župan, takrat še normalne loške občine, pa komentirata izjavo župana in se čudita ugotovitvam slovenske vlade o razvojni ogroženosti slovenskih občin. Naštevata slabo stanje v preteklosti uglednega gospodarstva loške občine. Edina družba, ki je še kaj vredna, je prodana tujcem. Infrastruktura je katastrofalna. Kanalizacijsko omrežje ni urejeno niti v urbanem delu mesta, kot je Puštal. Odplake tečejo neposredno v Poljanščico. Odlagališče odpadkov je polno. Mesto se duši v prometu, kot pravi Žargi. Pravzaprav ne razumem Lontrgčanov, da ne ponorijo. O turistični ponudbi nima smisla izgubljati besed. O vsem tem je bilo že toliko napisanega, izrečenih nešteto kritik, da res ni več dodati, kaj pametnega. Novo je edino le, da se župan veseli prihoda fakultete! Sta z Jambrekom sklenila posel?

 

Loke ne more reševati narava, ne zgodovinske znamenitosti, tudi ne dohodnina večine občanov, ki so zaposleni zunaj občine, niti pretirana servilnost do cerkve. Najbrž bo, kar pravilno ugotavlja Čepinov Matjaž, rezultat visoke uvrstitve po navedeni študiji, manjši dotok državnih proračunskih sredstev v občinsko blagajno. Posledično še težje reševanje vseh nakopičenih problemov.

 

Z Matjažem se tudi strinjam, da za vse to ni kriv župan. Enako krivi so vsi občinski svetniki, več ali manj isti obrazi že vsa leta nove države, izvoljeni na osnovi strankarske pripadnosti, občinska uprava in z njimi povezane institucije. Kolikor poznam delovanje občinskih svetov, ni nič drugačno od parlamenta. Delujejo na osnovi moči, ne argumentov. Edino, kar jim gre dobro od rok, je podeljevanje priznanj. V Loki namreč. Prava inflacija. V zadnjem času so nagradili celo dobitnike priznanj Gospodarske zbornice Slovenije. Med njimi je tudi tisti, ki je sprivatiziral najbolj uspešno loško podjetje in ga potem prodal Avstrijcem (danes rokometni klub že išče novega pokrovitelja).

 

Muzejsko društvo, ustanova, ki bi morala skrbeti za pravo ovrednotenje zgodovine, je pred kratkim podelilo priznanje Svetku Kobalu, človeku, ki je s svojimi varuhi in sodelavci, Škofjo Loko zaznamoval kot primer najbolj zglednega komunističnega okolja. Starejši ljudje se bodo spomnili, da so se koncem petdesetih in v začetku šestdesetih let začela v Loki nasilno zapirati vsa zasebna podjetja. Revizionizem je na Slovenskem našel plodna tla v Škofji Loki in je za desetletja zastrupil krajevne medčloveške odnose. Tudi žrtev ni bilo malo. Ta del novejše zgodovine, ki ni le lokalnega pomena, ampak širše slovenski, jugoslovanski, bodo morali zgodovinarji še osvetliti. Eno glavnih vlog je odigral Boris Ziherl, marksistični teoretik, sorodnik Svetka Kobala. Tudi eden tistih mož, katerega kip, poleg belogardističnega organizatorja Tineta Debeljaka (v takratnem Bischoflacku je bila ena najmočnejših belogardističnih postojank na Gorenjskem), stoji v Aleji slavnih v Šolski ulici. Odgovor, zakaj je bil Ziherl tako ekstremen, se najde v Djilasovi knjigi Leta moči (Jahre der Macht), ki je v nemščini izšla koncem šestdesetih let v Münchnu.

 

Kobal naj bi tudi odgovoril, kdo je dr. Pavla Blaznika, očeta loške zgodovine, ko se mu je v Savinjskih Alpah smrtno ponesrečil sin, leta 1953 finančno in moralno podprl, da je lahko šest mesecev sistematično pregledoval zakladnico loških arhivalij, kot se je sam izrazil, v münchenskih in freisinških arhivih.

 

Pravzaprav se nisem mislil spotikati ob Kobala, čeprav mi je že dolgo ležal na duši. Zadnji dogodki, ki sem jih v članku poskušal osvetliti iz druge plati in razkriti pravo resnico, kažejo na popolno nepoznavanje loških razmer in ignoranco lokalnih oblastnikov. Kot, da je njihova edina vizija Loški pasijon. Bojim se, da niti na moje pisanje niso sposobni pametno reagirati.

 

Matjaž Hafner,

Škofja Loka