Udobnost je cilj

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 26. november 2015 / 10:26

Cona udobja je vedenjski prostor, kjer naše aktivnosti in vedenja sledijo nekim rutinam ter vzorcem, ki zmanjšujejo stres in tveganje. V coni udobja imamo občutek domačnosti, varnosti in gotovosti. Ljudje težimo k iskanju udobja. To, da se radi počutimo varno in prijetno, je povsem osnovna človekova potreba, zato je cona udobja neko naravno stanje, prostor, kjer sta stres in strah minimalna, kjer vemo, kaj se dogaja in kaj sledi. Toliko, da se spomnimo, o čem govorimo ...

In ker je človek zelo čudno bitje, si zastavi vprašanje, kako to cono razdreti. Zakaj razdreti nekaj, kar je najboljše, kar se človeku lahko zgodi, oziroma, zakaj, ko pa je toliko vloženega truda, da jo doživimo? Ker nas uspava, nas vleče k nedejavnosti, da beseda »akcija« zamre, umre, izgine iz našega slovarja ... Vprašajmo se, kaj smo počeli, da smo jo dosegli, in kaj smo si takrat želeli. Če si to prikličemo iz spomina, ga ni, ki bi nas spet potegnil iz težko zasluženega udobja, nekam, kjer je spet vse »tuje«. Pojavi se vprašanje, koliko časa je dovolj, da uživamo v tej coni. Leto, dve, več, vedno? Je status quo, enako stanje? Najpametnejši pravijo, da v coni udobja ni napredka, ni sprememb. To drži, vendar samo takrat, ko pozabimo, da je naš največji napredek, ki smo ga v življenju dosegli, ravno cona udobja. Človek, ki rad razmišlja, je zadovoljen takrat, ko je zadovoljen s sabo, svojimi najbližjimi, ko dela tisto, kar ga veseli, in od tega živi; ko ima hobi, ki ga čustveno in fizično izpolnjuje, in ni nujno, da ga izpopolnjuje. In v tem se skriva napredek, ki pride sam od sebe, ne da bi morali izstopiti iz cone. V športu je to tako – tisti, ki ste se kdaj z njim ukvarjali, boste še bolje razumeli. V športu pride športnik do točke, ko se začne spraševati, ali se mu sploh splača z njim ukvarjati. Prvič pomisli na denar. Vemo, ure in dneve in leta gredo in mi moramo vedeti, ali bomo s tem lahko plačali vsaj položnice. In takrat, ko trener to sliši ali začuti, največkrat svetuje: ti samo treniraj, dobro tekmuj, pazi na poškodbe in rezultat bo prišel sam od sebe. Z rezultatom pa pride tudi denar, kajne? Ko se športnik tega zave, je vse lažje in vedno se trenerjeve besede udejanjijo. Vedno. Mar športnik s tem zapusti cono udobja? Ne, ker športnik nikoli niti ni v coni udobja. Športnik mora stalno napredovati, vmes improvizirati in se na podlagi preteklosti usmerjati v prihodnost. Vendar smo trenutno na strani, kjer zgoraj piše Rekreacija in je vse precej drugače. Toliko drugače, da blagor tistemu, ki je končno zadovoljen s sabo, službo, svojimi najbližjimi in recimo svojo športno rekreacijo, ki se ji posveča, da mu um in telo ne »zaspita«. Kaj je še treba storiti? Treba je premisliti, kako daleč si od tega trenutno. Cona udobja ne obstaja. Obstaja dosega zastavljenega cilja. In zdaj, eni smo zadovoljni, ker smo zastavljeni cilj dosegli, spet drugi si v cilju le malce odpočijejo in že gredo naprej, naprej, naprej ...