Vsako žival je vredno rešiti

Sabina Piber z Bleda je ustanoviteljica in vodja ekipe K9 iskanje pogrešanih – Slovenija, ki sodeluje z mednarodno skupnostjo K9. Specializirali so se za iskanje pogrešanih živali, predvsem psov in mačk, v sodelovanju s svojimi psi. Pibrova, ki je tudi inštruktorica psom in vodnikom po metodi sledenja vonju pogrešanega, je znanje pridobivala v tujini, izpite pa opravila pod vodstvom Alexandre Grunow, avstrijske strokovnjakinje.

Pot Sabine Piber se je začela, ko so zelo dolgo iskali psičko, ki se je izgubila v Kamniških Alpah, ob tem pa je bilo angažiranih veliko ljudi. »Tedaj sem pomislila, da zagotovo mora obstajati lažji in hitrejši, predvsem pa sistematičen način iskanja,« je dejala Pibrova, ki je vodnica trem psičkam, petletni mešanki Uli, leto mlajši Chilli, ki je angleški pointer, in osemmesečni Yotti pasme italijanski kratkodlaki ptičar. »Starejši dve sta kljub mladosti izkušeni veteranki v iskanju pogrešanih živali, saj imata za seboj veliko iskalnih akcij, v dveh letih smo namreč domov pripeljali več kot štirideset pogrešanih živali,« je pojasnila in dodala, da so v terenski ekipi tudi jazbečar Oli in hrvaški ovčar Edo z vodnicama Ingrid Hrovat in Tajdo Trbovšek. »Pri iskanju pogrešanih živali je pomemben značaj psa, ki išče. Vsi psi niso primerni, a pri tem ne igra glavne vloge pasma, temveč odnos našega psa do drugih živali. Chilli se na primer boji konjev, zato konja zagotovo ne bi iskala, kot ga je iskala Ula,« je dodala.

Tehnika iskanja pogrešanih živali je podobna iskanju ljudi, vendar ne popolnoma enaka. »Preden se lotimo iskanja s psi, ocenimo, ali lahko pomagamo živali, da se sama vrne domov, in če je verjetnost majhna, jih vključimo. Vedno poudarjamo, naj nas lastniki pokličejo takoj, ko ugotovijo, da njihove živali ni. Veliko ljudi napačno reagira, pogosto panično, kar v danem trenutku ne pomaga,« je poudarila sogovornica, ki pravi, da je vsem pogrešanim živalim skupen stres. »Vzrok pobega je lahko na primer pokanje petard, do pobega pa pride tudi tedaj, ko žival ugotovi, da ne ve, kje je, ali je morda ujeta. V stresu pa podobno kot ljudje težko razmišljajo in iščejo rešitve,« je pojasnila.

Iskanja s psi se vselej lotijo v primeru, ko je pogrešana žival mladič, stara ali bolna, če je pobegnila s povodcem ali če pobegneta dve živali, vrne pa se le ena. »Pred iskanjem poskušamo dobiti čim več informacij o pogrešanem in o dogodku, ki je povzročil pobeg. Za iskanje potrebujemo kar se da čist vzorec vonja pogrešanega, ki ga naš pes povoha in mu sledi. Pes, ki išče, je na dolgem povodcu, in kamor gre pes, gre vodnik za njim. Vodnik in pes vseskozi komunicirata, zato je bistveno, da vodnik razume, kaj mu pes sporoča. Na ta način vemo, kdaj smo blizu pogrešanega in tudi v kakšnem stanju je, še preden ga vidimo in se po potrebi pravočasno ustavimo,« je opisala Pibrova. Poleg psov in mačk so iskali tudi želve, kozo, konja. »Naši psi nimajo težav z mačkami, prej mačke z našimi psi, zato je pomembno, da jih pravočasno ustavimo in preprečimo, da bi mačka bežala pred nami. Tudi pogrešani psi reagirajo različno, običajno jih prisotnost naših psov pomiri in ustavi. Vseeno pa moramo dobro razumeti svojega psa, ki nam vnaprej sporoča, kakšni situaciji se približujemo.«

Pri delu se velikokrat srečujejo s tragičnimi zgodbami, zato so nepopisno veslih vseh tistih s srečnim koncem. »Zgodi se, da pogrešanega ne najdemo, in te zgodbe so naša večja bolečina kot tiste s tragičnim koncem. Vedno pa damo vse od sebe in vztrajamo, dokler naši psi delajo, in toliko časa, da ne mi ne naši psi nimamo več ideje, kaj narediti. Iskanja se ne da meriti v urah, pač pa po utrujenosti nas in naših psov,« je dejala. Lani poleti so iskali staro, bolno in invalidno psičko, pri kateri so vedeli, da so njeno zadnje upanje. »Iskali smo jo dva dni, vročina je bila neznosna, psi izčrpani. Našli smo jo v jarku strmega brega. Ob takih zgodbah s srečnim koncem si vselej rečemo – vredno je,« je sklenila.