Likovno umetnost je izbrala že kot otrok

»Mavov bom!« je bila o svojem slikarskem poslanstvu že v ranem otroštvu prepričana Melita Vovk (1928–2020). S kakšno odličnostjo in miselno širino je opravljala svoj poklic in kako zanimivo življenjsko pot je ob tem prehodila, pa v teh dneh lahko spoznavamo na vseblejski razstavi njenih del z naslovom Melita Vovk osebno. V Zavodu za kulturo Bled so razstave nadgradili z izdajo kompleta dveh knjig o njenem življenju in delu.

Le dober mesec po svojem 92. rojstnem dnevu se je lani, 22. julija, od zemeljskega bivanja poslovila ena najbolj znanih Blejk sodobnega časa, akademska slikarka in ilustratorka Melita Vovk. Rodila se je 14. junija 1928 kot ena treh hčera Antona Vovka mlajšega, ki je izhajal iz znamenite blejske gostinske in hotelirske rodbine. Da sta se nadvse dobro razumeli s teto, očetovo sestro Julo Molnar, legendarno lastnico Grand hotela Toplice, zapiše aktualni blejski župan in slikarkin prijatelj Janez Fajfar, ki nadaljuje, kako jo je ta nekoč »na fanta« vprašala: »Kva boš, k'boš vel'k?« Na kar ji je dekletce odgovorilo: »Mavov bom!« Teta pa: »Boh pomagej, 'na je hodiva k n'm, pa skos je meva cigaretšpric u ustah!« V mislih je imela Ivano Kobilca.

Kako zelo drži zapisano, Melita potrjuje z mislijo, lahko bi rekli tudi svojo zaobljubo umetnosti, ki jo je leta 1936 – takrat stara komaj osem let – zapisala v svoj dnevnik: »Umetnik prejme od narave dar umetnosti – zlato posodo, da iz nje deli skrivnost. Ta skrivnost je sok, ki teče skozi srce in se čisti v jezeru duše. Kdor pije iz keliha umetnosti naj, naj pomni, da njen sok ni za okrepilo telesa, pač pa za okrepilo duše.«

Melita Vovk je bila svetovljanka, široko razgledana, zanjo je bilo značilno živo zanimanje za družbena dogajanja in vsebino medčloveških odnosov, svoj pogled na svet pa je nadgrajevala z njej lastno človečnostjo, smislom za humor in blago ironijo ter kritičnostjo. To so bila vodila pri njenem likovnem in publicističnem delu.

Leta 1951 je diplomirala iz slikarstva pri Maksimu Sedeju na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost ter kasneje opravila tudi tako imenovano grafično specialko. Nekaj let je bila likovni pedagog v šoli, kasneje v svobodnem poklicu, nekaj let tudi višja strokovna sodelavka za scenografijo na takratni Akademiji za igralsko umetnost. Njena likovna moč je bila risba, v središču njene ustvarjalne pozornosti pa seveda slikarstvo, grafika, ilustracija, scenografija, kostumografija in karikatura.

V spomin blejski umetnici

Ko razmišljamo, govorimo, se spominjamo Melite Vovk oziroma imamo pred seboj njen izjemni umetniški opus, za popolnejše doživetje potrebujemo dve spodbudi – ob razstavi umetničinih del še konkretno knjižno izdajo, ki nas povede v njen ustvarjalni opus in nam predstavi tudi njeno življenje. Obojega so se zavedali na Zavodu za kulturo Bled, kjer so pripravili obsežno razstavo likovnih del s skupnim naslovom Melita Vovk osebno, v njihovem založništvu pa enak naslov predstavlja tudi knjižni komplet v dveh delih, Biografija umetnice (1928–2020) in Ustvarjanje.

»Lani preminula Melita Vovk, častna občanka Bleda, je s svojim delom zaznamovala Bled. Njeno življenje in delo sta za našo sredino zelo pomembna, zato se nam je zdelo primerno, da Melitino ustvarjalnost, ki se je mogoče predolgo skrivala za stenami njenega domovanja, v soglasju s skrbnico njene zapuščine, hčerko in prav tako slikarko Ejti Štih, ta obsežni projekt predstavimo z več razstavami na Bledu in v Ljubljani ter s kompletom dveh knjig,« poudarja direktor Zavoda za kulturo Bled Matjaž Završnik. Ob tem župan Janez Fajfar dodaja: »Projekt Melita Vovk osebno je edinstven in ga doslej ni bil deležen še noben blejski umetnik. Kar je razumljivo, saj ima vse, kar je ustvarila, dušo in njeno osebno sled. Gre za pozitiven humor, ona se ne posmehuje, se zabava, je bila vedno kritična do katerekoli oblasti, a nikoli nesramna ali destruktivna. Lahko bi rekel tudi malo popustljiva do župana, ker je bil nekoč župan tudi njen oče. S knjigo o Meliti smo postavili tudi spomenik nekemu času na Bledu. Melita je bila izjemna osebnost in smo imeli veliko srečo, da smo jo poznali.«

Melita Vovk osebno

Izbor del za razstavo je v sodelovanju s slikarkino hčerko Ejti Štih pripravila in postavila Andreja Završnik z Zavoda za kulturo Bled, oblikovala pa je tudi celosti videz razstave in knjižnega kompleta. »Že lani smo želeli z enomesečno razstavo v grajskem stolpu počastiti spomin na Melito Vovk, a smo se ob njeni zares bogati umetniški dediščini odločili, da pripravimo vseblejsko razstavo na več lokacijah. Tako je zdaj razstava na sedmih lokacijah na Bledu in eni v Ljubljani, kjer je na ogled več kot petsto originalnih del, slikarkin spomin pa smo počastili še s knjižnim kompletom Melita Vovk osebno, z dvema knjigama na skupaj 560 straneh,« pojasnjuje Završnikova in dodaja, da so pomembno blejsko umetnico želeli v prvi vrsti predstaviti na poljuden način kot vizionarko, hudomušno raziskovalko in svetovljanko. Melita Vovk nikoli ni živela zgolj življenja kot takega, ampak ga je zajemala v številnih njegovih razsežnostih.

Knjižni paket tako obsega biografijo umetnice, v drugi knjigi pa je predstavljeno njeno ustvarjanje.

»Tretja sladkost poleg razstave in obeh knjig je več kot dva tisoč digitaliziranih del iz slikarkine umetniške zapuščine. Gre za bogat arhiv, ki bo na voljo prihodnjim raziskovalcem,« poudarja Andreja Završnik. Poseben izziv v celotnem projektu je bil, kako slikarko opisati – kot posebno žensko v vsej njeni ustvarjalni in življenjski raznovrstnosti. V veliko pomoč pri snovanju razstave in knjige je bila iz Bolivije v vsakodnevnem čezoceanskem sodelovanju Ejti Štih.

Naslovna podoba celotnega projekta je Melitin avtoportret iz leta 1973. Gre za črtni monokromatski avtoportret z njenim podpisom, ki ne podlega nobenemu likovnemu slogu in je v prvi vrsti izraz njene lastne likovne govorice. Drugi avtoportret, ki naslavlja biografijo, je oljna slika, ki simbolizira njen življenjski slog, njen značaj in življenjsko energijo. »Prav zardi Melitine atraktivnosti in raznolikosti smo se odločili za dve knjigi, za kateri zdaj, ko jih imamo pred seboj, lahko rečem, da ne moreta ena brez druge.« Biografijo umetnice je pripravila Lidija Pavlovčič, umetnostna zgodovinarka Ana Marija Kunstelj pa je urednica in soavtorica drugega dela knjižnega kompleta s podnaslovom Ustvarjanje.

Dnevnik skoraj osmih desetletij

Melita Vovk je na neki način sama poskrbela za kronologijo svojega življenja, saj je od leta 1936 do 2018 pisala dnevnik, v katerega je zapisovala dogodke in razmišljanja o življenju. »Odmerjen čas za pripravo biografije je bil kratek, njenih dnevniških zapisov pa vsebinsko več kot za Enciklopedijo Slovenije,« pove Lidija Pavlovčič, ki je knjigo zasnovala kot preplet osebne življenjske zgodbe umetnice z njenim ustvarjalnim delom. Ob besedilu in fotografijah iz njenega življenja je dodanih veliko likovnih del, ki so nastala v obdobjih, ki so opisana v posameznih poglavjih. Ta so razdeljena po prelomnicah v slikarkinem življenju.

»Melitina življenjska zgodba se bere, kot da bi brala zgodbice in anekdote – hudomušne, kot je bila ona sama. Njeno življenje je bilo tako pestro in zanimivo, da bi o njem lahko posneli film. Rodila se je v času Kraljevine Jugoslavije na Bledu, kar je srečna okoliščina, saj ji ni bil nihče od znanih gostov, niti kronanih glav, tuj ali nedostopen,« pove Pavlovčičeva. Leta 1952 ji je pomagal odpreti vrata v tujino znani pisatelj Lawrence Durrell, avtor dela Aleksandrijski kvartet. »Zelo zanimiv je njen slog pisanja v dnevnikih. Piše, kot je šel njen miselni tok. Tako do potankosti popiše koncert Luisa Armstronga leta 1952 v Münchnu, že na naslednji strani dnevnika pa obravnava cene živil v Nemčiji in koliko zaslužijo ljudje s posameznimi poklici. Potem se znova vrne k ekstatičnemu opisovanju vzdušja na omenjenem koncertu. Imela je izjemen občutek ne la za umetniško, ampak tudi za realno plat življenja,« pojasnjuje avtorica biografije in ugotavlja, da bi bila slikarka s svojim vsestranskim talentom lahko tudi pisateljica. Zanimiva so tudi njena potovanja, na katerih je z lahkoto navezovala stike s slavnimi umetniki. V monografiji na primer preberemo, kako se je seznanila z nemškim avantgardnim umetnikom Josephom Beuysom, katerega stoto obletnico rojstva zaznamujemo letos. Menda je večji vtis naredila ona nanj kot obratno.

»V pisanju dnevnikov sicer ni bila dosledna, kakšno leto ni nobenega zapisa, spet druga leta je pisala zelo veliko. Nikjer recimo ni podatka o ločitvi z Bojanom Štihom, nakar zasledim za platnice dnevnika zataknjen listič – 10. julij 1975, ločitev od Bojana Štiha,« na določenih mestih tudi skrivnostnost umetničinih zapisov opisuje Pavlovčičeva, prepričana, da bi bila Melita Vovk s svojim življenjskim slogom danes zagotovo blogerka.

Portretirancu je znala »pogledati v dušo«

V drugi knjigi je predstavljena ustvarjalnost Melite Vovk, pripravila pa jo je odlična poznavalka njenega dela Ana Marija Kunstelj. »Ves čas se sprašujem, kaj bi si Melita mislila o našem projektu. Po eni strani bi bila vesela, da smo na plano prinesli vso njeno raznovrstno ustvarjalnost, hkrati pa bi nas ozmerjala, češ kaj pa vse to kažete, saj ni nič novega.« Vovkova je zelo malo razstavljala, kljub temu da je bila izjemno plodovita ustvarjalka. Njen grafični opus je izjemen, a zelo malo znan. »Nikoli ni bila povabljena na Mednarodni grafični bienale v Ljubljani. Menim, da po krivici, saj je s svojimi deli uspešno parirala moškim kolegom vključno s Spacalom, Debenjakom in drugimi. Posegala je tudi bo drugih, dostopnejših umetniških področjih, kot so ilustracije in scenografsko delo za gledališče.

Imela je veliko naročil, hkrati pa je stalno ustvarjala sama zase. Njena značilnost je, da niti ene likovne zamisli ni naredila le v eni tehniki, kar kaže na močno potrebo po ustvarjanju. »Pri portretiranju je vedno razmišljala o tem, kako v sliko ujeti značaj portretiranca. Kar nekaj Blejcev ima njene portrete svojih otrok. Radi so jih naročali pri njej, ker so vedeli, da jim bo znala 'pogledati v dušo'. Otroke je upodabljala z naklonjenostjo, odrasli so bili mnogokrat nekoliko karikirani.«

Bila je kvalitetna in progresivna umetnica, imela pa je tudi občutek za družbena vprašanja, preveval jo je humanizem, skrb za človeka slehernika. »Tudi na tem področju je ustvarila mnoga vrhunska dela, a so na žalost ostala v njeni domači likovni mapi.« Prenekatera so zdaj prvič na ogled na enem od osmih razstavišč, mnoga pa so tudi reproducirana v tu predstavljenih knjigah. Avtorji strokovnih prispevkov v knjigi so Tatjana Pregl Kobe za področje ilustracije, Tea Rogelj piše o njenem scenografskem in kostumografskem delu, Edi Majaron o lutkah, Marko Kočevar o karikaturi, Janez Fajfar se spominja njenega likovnega ustvarjanja v okviru Srečanj PEN na Bledu, Ana Marija Kunstelj piše o njenem slikarskem in grafičnem opusu.

Njena mlajša sestra, 90-letna Marija Vovk - Dudi, je ob predstavitvi projekta Melita Vovk osebno dejala: »Hvaležna sem vsem, ki ste pripravili tako veliko delo o moji sestri, ki jo zelo pogrešam. Melita mi je pomenila zelo veliko. Če ne bi bilo nje, ne bi nikoli postala to, kar sem.« Spomnila se je sestrine odločnosti, ko je po vojni rekla staršem: »Če ne boste dali Dudi v šole, tudi jaz ne grem.« In sta šli obe, Melita je postala slikarka, Dudi arhitektka.

Na spletni strani, ki so jo pripravili ob projektu Melita Vovk osebno, zbirajo tudi anekdote, dogodke, zanimive trenutke, ki so jih ljudje doživeli oziroma jih povezujejo z umetnico in znano Blejko Melito Vovk.