Talenta je pet odstotkov, ostalo je trdo delo

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. november 2015 / 15:11

»Mislim, da lahko vsak uspe v katerem koli športu, ki se ga loti, če ima trenerje, ki ga usmerjajo, in družino, ki mu daje podporo,« je na Glasovi preji povedal smučarski skakalec Peter Prevc. V pogovoru se je z besedami sprehodil od domače Dolenje vasi do klubske sredine v kranjskem Triglavu, reprezentance in tekmovanj v svetovni konkurenci.

Na sto dvajseti Glasovi preji smo prvič gostili mladega vrhunskega športnika, smučarskega skakalca Petra Prevca. Gorenjci smo nanj ponosni in tudi na Gorenjskem glasu smo že zelo kmalu, med prvimi v medijskem prostoru, če ne celo prvi, opazili njegovo skakanje. Pred začetkom sezone si je v natrpanem urniku vzel čas za nas in za naše bralce. »Danes smo imeli samo dopoldanski trening na Kokrici pri Kranju. Le na skakalnici ne moreš narediti vsega. Je tudi veliko kondicije, vizualizacije. Popoldan pa sem bil na telesni terapiji. Tudi za to je treba skrbeti, da se telo lahko regenerira s treninga na trening,« je povedal nekaj besed o tem, kako je, kar se športa tiče, preživel dan.

V prvem delu pogovora, ki ga je vodil Miha Naglič, je beseda tekla o njegovem domačem kraju, Dolenji vasi v Selški dolini. Tam se je na manjši skakalnici seznanil s smučarskimi skoki. »Očitno sem bil toliko zagnan, da se me je oče naveličal paziti na skakalnici in me je raje peljal v klub, kjer so bolje poskrbeli zame, da se nisem doma polomil,« je pojasnil. Oče ga je iz Selške doline pripeljal v kranjski Triglav, kjer ga je kmalu prevzel trener Jani Grilc. »On že od trinajstega, štirinajstega leta vodi vse vajeti in mislim, da je eden tistih najbolj zaslužnih trenerjev, da sem, kjer sem. Že tako dobro me pozna, da ko me zjutraj pogleda, točno ve, koliko sem spal prejšnjo noč in kaj sem delal. Ko me je dobil v roke še pod klubskim okriljem, me je začel brusiti, in mislim, da z brušenjem še nisva končala,« se Peter zaveda pomena dobrega trenerja. Kar nekaj besed je bilo na Preji namenjenih treningu. Nepoznavalci skokov in športa večinoma mislijo, da so skakalci po sezoni pol leta prosti, Peter pa je pojasnil, kako je v resnici: »Skakalci imamo dvajset delovnih dni dopusta, ki jih moramo izkoristiti v enem kosu, kar nanese en mesec. To je takoj po Planici. Proti koncu aprila pa se začne najbolj mučen del sezone, ko je treba telo znova zbuditi. Večina misli, da je to zimski šport, in če decembra pade sneg, moraš oktobra začeti trenirati. Veliko ljudi me avgusta, septembra sprašuje, kdaj bomo začeli s treningi. Ko rečem aprila, jim niti ni najbolj jasno.« Večino treninga opravi z Janijem Grilcem, ki je tudi pomočnik glavnega trenerja reprezentance Gorana Janusa. Pogosto je v Kranju, kjer je začel resno skakati in kamor se rad vrača. Če ima le čas, pogleda tudi mlade skakalce, da vidi, koliko jih je in kako so zagnani. Poudaril je, da je za uspeh potrebnih veliko ur treninga: »Petindevetdeset odstotkov je trdega dela, pet odstotkov talenta. Uspeh v športu je skupek več dejavnikov. Ni samo delo in talent, ob sebi moraš imeti tudi prave ljudi, da vse pravilno delaš. Talent ti da zadnjo stopničko, morda lažje najdeš kakšen občutek, se v kakšni situaciji bolje znajdeš. Sicer pa pravijo, da za vsako stvar, v kateri hočeš biti uspešen, moraš vanjo vložiti vsaj deset tisoč ur vaje.«

Petru je uspelo že zelo kmalu. Že kot najstnik se je podal med svetovno konkurenco. Poseben mejnik je k njegovemu imenu vpisan od letošnjega februarja. V Vikersundu je kot prvi poletel do meje 250 metrov. »Pri zelo dobrih skokih se ti čas v zraku ustavi. To so tisti drobni trenutki, tako kot po navadi v življenju, ko pri najlepših ali najslabših trenutkih čas počasi teče. Ta skok je bil eden takih trenutkov. Bil je nov mejnik, vsi pa zremo naprej. Počasi se vse letalnice bližajo meji, da se bo na njih dalo skočiti 250 m, za kaj bistveno dlje pa bo treba še počakati, da se skakalci razvijemo in izboljšamo,« se je dotaknil letenja. V pogovoru je nekaj besed namenil tudi lanskemu skupnemu seštevku svetovnega pokala, ko je osvojil enako število točk kot Severin Freund, a ostal brez velikega kristalnega globusa: »Tako je sezona nanesla. Pred Planico sem zaostajal 90 točk in bil praktično odpisan v boju za zmago. Pravilo je bilo spisano že leta nazaj in s tem se je treba sprijazniti in gledati naprej.« Izmed vseh prizorišč mu je posebno pri srcu prav Planica, pa ne samo zato, ker je domača, tudi zato, ker tam vedno skače dobro, zato pravi, da je zanj čaroben kraj. Dotaknil se je njene nove podobe: »Planica je edinstven kompleks na svetu, ki ima na enem mestu v eni vrsti sedemmetrsko skakalnico in velikanko, zraven pa še tekaške proge. To ni samo center slovenskega pomena, ampak svetovnega. Je eden največjih ambasadorjev smučarskih skokov v svetu.« Najpomembnejši del karavane so skakalci. V slovenski reprezentanci se dobro razumejo, med tujimi pa največ besed izmenjata s Kamilom Stochom, niso pa to kakšne močne vezi, da bi hodili eden k drugemu na obisk. Izmed domačih športnikov se v prostem času večkrat vidi z deskarjem Žanom Koširjem.

Kljub temu da je Peter Prevc v skokih dosegel že veliko, pa ima veliko let tudi še pred seboj. Bo vztrajal tako dolgo kot Japonec Noriaki Kasai, je zanimalo Nagliča. Peter je odgovoril v njegovem stilu: »Če bo šlo, bi bilo najbolje tako. Prav veliko drugih stvari ne znam delati. Če bom pri 43 letih lahko tako suh, če bom sam sebe lahko prenašal in imel motivacijo ter če me bodo prenašali trenerji, zakaj pa ne? Kasai je bil svetovni prvak, še preden sem se rodil.« In po karieri, ko bo velik – tako se je izrazil – želi poskusiti tudi jadralno padalstvo, s katerim se je ukvarjal že oče. Pa bi lahko uspel tudi v kakšnem drugem športu? »Mislim, da lahko vsak uspe v katerikoli stvari, ki se jo loti, če ima trenerje, ki ga usmerjajo, in družino, ki mu daje podporo,« odgovarja. In Peter Prevc ima oboje. Prav družina ima še vedno pomembno mesto, čeprav se je že skorajda odselil iz Selške doline k dekletu v Radovljico. »Doma sem bil vedno dobrodošel. Nikoli me niso silili v šport, ampak spodbujali. Še sedaj je tako, da ko na kakšni tekmi ne gre, takrat je po navadi telefon zelo tiho, ti nihče ničesar ne pošlje, kot je to ob uspehih, samo mama je tista, ki pošlje sporočilo, v katerem piše: 'Spočij se, jutri je nov dan'. Pomembno se mi zdi tudi, da se doma niso prav veliko vmešavali, vsaj jaz nisem vedel, v delo trenerjev. V Kranju sem treniral, doma sem pa lahko malo počival in se ujčkal. Skoki so se dogajali v Kranju, doma v Dolenji vasi pa so bile družinske zadeve. Tudi ko so mi v skoke, v Triglav, uspešno sledili brata Cene in Domen ter sestra Nika, je ostalo večinoma tako. Še vedno pridem domov vsaj enkrat na teden, če je čas, še večkrat,« je pojasnil Peter, ki je tudi prepoznaven obraz oglaševalske kampanje očetovega pohištvenega podjetja. »To ni nekaj, kar bi delal za plačilo. To je bilo meni že vse dano skozi leta, ko se nisem mogel sam voziti na trening,« je bil njegov zrel in odgovoren odgovor na vprašanje, če tudi s tem kaj zasluži.

Časa za domače in druge bo sedaj imel še manj, saj je pred vrati nova sezona. Kot pravi, hodi pozimi domov bolj pošto prebirat in plačat kakšno položnico, potem pa je že čas za pot naprej na novo postajo svetovnega pokala. Srečno, Peter!