Varuška

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 14. november 2015 / 07:15

Zgodb za nešteto romanov, 2. del

... »Ob pregledu so v bolnišnici ugotovili na maternici neke spremembe, po splavu pa so mi predlagali, če hočem sebi dobro, naj pristanem še na operacijo. Naivna, kot sem bila, nisem niti pomislila, da mi bodo s posegom odvzeli možnost, da bom še kdaj lahko imela otroke. Več kot mesec dni sem potem ostala v bolnišnici, domače sem prepričala, da so bile govorice o moji nosečnosti laž.«

V nadaljevanju sva potem modrovali o tem, kako lahko človeku čenče spremenijo življenje v pekel. Točno to se je zgodilo tudi Sabini, ko se je vrnila iz bolnišnice. Žal je bila v sobi skupaj z neko žensko, ki je imela precej sorodnikov od tu in tam, poznali so tudi Sabinine sosede. Beseda je dala besedo in skrivnosti, ki jih je želela obdržati zase, so prišle na dan. Kakšen udarec so povzročile časti in morali njene družine, ni vredno razlagati, kajti vsak, ki se še spomni, kako je bilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, bo razumel brez odvečnih besed.

»Mislila sem, da me bo oče ubil, tako je bil besen. Še danes ga vidim pred seboj, stal je ob postelji, v kateri sem počivala, v roki pa je držal kol, s katerim me je nameraval namlatiti kot žival. Na srečo je ravno tedaj vstopil eden od bratov in ga odvlekel stran. Tudi jaz sem bila ena tistih, ki pa jih takrat ni bilo malo, ki je morala zaradi 'neodpustljivega greha' oditi od doma. Kamorkoli že, da se le umaknem domačim in s svojim odhodom pomirim strupene jezike, ki so se brusili ob moji nesreči. O tistih dnevih še danes pogosto razmišljam. Ne morem razumeti človeške hudobije in pokvarjenosti, četudi se trudim. Prav izživljali so se nad mojo nesrečo in mi jo privoščili. Ne rečem, da bi komu naredila kaj hudega! Spraševala sem se, mar ni bilo že to, da je Tonči naredil samomor, dovolj velika kazen za vse moje morebitne napake, je bilo treba, da so mi težave, ki sem imela, še privoščili? Počutila sem se kot garjava ovca. Še dobro, da sem se smilila vsaj Tončijevi mami. Neke nedelje, ko so bili starši pri maši, je prišla k meni in mi predlagala, da se umaknem k njeni sestri, ki je bila poročena na Igu. Od hvaležnosti bi jo najraje objela, žal to ni bilo v navadi, zato sem le mirno obsedela in se ji zahvalila,« nadaljuje svojo zgodbo Sabina.

Na Igu so se ravno vselili v novo hišo, več kot toliko prostorov ni bilo izdelanih, vseeno pa so enega pod streho za silo preuredili v Sabinino zatočišče. Žal pa ni imela nobene peči, zato jo je prvo zimo peklensko zeblo. Službo je dobila v šoli. Delo čistilke ni bilo težko, niti naporno. Tudi zaslužek ni bil majhen, prvič v življenju se ji je zgodilo, da je lahko denar obdržala zase. Neko malenkost je morala dati za stanovanje, še zmeraj pa ji je ostalo toliko, da je lahko precej prihranila.

»Zdelo se mi je, da se imam kot v raju. Z Jožico sva se spoprijateljili, imela me je po svoje celo rada, saj sem ji veliko pomagala pri dojenčku. Pazila sem na triletno deklico, pogosto je prespala pri meni, saj je imel malček težave s krči in je vse noči prejokal. Vse bi bilo zelo lepo, če ne bi opazila, da je Vinko, njen mož, začel laziti za menoj. Slinil se je in se obnašal kot pes, ki se goni. Meni se je gabil, večkrat sem se spraševala, kaj je Jožica videla na njem, da ga je vzela. Če je le mogel, se me je že kako dotaknil, me poskušal otipavati. Ko me je nekoč presenetil na pragu sobice, sem nagonsko spoznala, da je vrag vzel šalo. Kričati nisem mogla, ker bi lahko prebudila Jožico, nemočno sem obležala na kavču, ko se je spravil name in se mi zaril med noge. Še danes čutim ogaben duh po krvavicah in zelju, ki mi je butal v obraz, medtem ko je hropel na meni. Takoj naslednji dan sem stopila do ravnatelja in ga prosila, ali se lahko vselim v eno od učiteljskih stanovanj, za katerega sem vedela, da je prosto. Pred meseci je ena učiteljica v njem umrla, pa jo nekaj dni niso našli. Ko so vdrli skozi vhodna vrata, so se prizora, ki se je nudil njihovim očem, ustrašili. To je bil eden od razlogov, da so se stanovanja izogibali kot hudič križa. Ravnatelju se je oddahnilo, pa še vedel je, da me bo imel pri roki, ko bo treba počediti telovadnico po kakšni večerni tekmi. Dosegla sem, da so stanovanje prebelili, na srečo sem imela dovolj prihranjenega, da sem kupila posteljo, mizo za v kuhinjo in omaro. Več pa tako in tako nisem potrebovala. Jožici nikoli nisem izdala, zakaj sem se preselila. Sem pa za njeno hčerko Lucijo še naprej skrbela, kot bi bila moja. Ko sem jo šla iskat, sem jo posadila na kolo in potem sva obe uživali, ko sva se čez barje peljali proti Ljubljani. Se mi je pa ženska smilila, to pa. Kakšnega packa je imela za moža! Kadar sem pomislila na njun zakon, sem bila vesela, da sem še sama. Nič mi ni manjkalo. V službi sem bila pridna, delovna, radi so me imeli. Imela sem roko za dekoracije in za aranžiranje cvetja, počasi so se navadili, da sem pomagala pri okraševanju dvorane, ko so potekale proslave, za novo leto, ob osmem marcu. Nekoč so mi predlagali, da bi bilo prav, če se vpišem v kakšen tečaj, da je škoda mojega talenta za metlo in smetišnico. Si predstavljate, kako so mi zrasla krila, ko sem začutila, da sem lahko tudi jaz pomembna? Ne vem, ali so že kje imeli bolj navdušenega učenca, kot sem bila jaz! Zdelo se mi je, da bom ob delu in učenju lažje pozabila na Tončija, na posilstvo, ki sem ga bila deležna pri Jožici. A ni bilo tako enostavno. Moških sem se izogibala, če se me je kdo po nesreči dotaknil, mi je šlo na bruhanje. Pa še bala sem se jih. Ker sem se, četudi le kot snažilka, gibala med samimi učenimi glavami, sem s časom začela tudi brati. Obiskovala sem bližnjo knjižnico in se z vso strastjo vrgla med knjige. Nekoč mi je prišel v roke roman, v katerem je pisatelj opisoval tragično usodo ženske, ki je imela podobno usodo, kot je bila moja: odstranili so ji maternico. Šele v tistem trenutku sem se začela zavedati, da sem invalid, da sploh nisem več ženska, da četudi spoznam pravega moškega, ne bom mogla imeti lastnih otrok. Nikoli. Nepreklicno nikoli. Po tem spoznanju mi je bilo tako hudo, da bi mi bilo vseeno, četudi bi umrla. Sama sebi sem se zdela nekoristna. Kripelj.«

(Konec prihodnjič)