Telesni spomin

Vse, kar znamo in kar smo, smo se morali nekako naučiti. Na začetku smo znali le sesati, jokati in izločati. Z odraščanjem smo se igrali, delali, se šolali in pridobivali veščine in znanje, ki jih potrebujemo za življenje. Z vzgojo, šolanjem in ponavljajočimi se gibi in dejanji smo se priučili, naučili in izurili, da danes lahko veliko stvari delamo in ne razmišljamo o tem, kako kaj narediti. Da si vse to lahko zapomnimo, imajo odločilno vlogo naši možgani, za katere še vedno velja, da so daleč najboljši računalnik na svetu. Prav neverjetno je, ko nas učijo, da človek uporablja le manjši del potenciala, ki nam ga nudijo naši možgani. Ocene so različne, vse pa so enotne, da je tu še ogromno priložnosti za razvoj človeka. Ta del spomina je vedno na voljo (razen če nastopi poškodba, demenca ali podobna težava) in ga uporabljamo avtomatsko. Z zavestnim učenjem predvsem novih stvari urimo spomin in ohranjamo naše možgane aktivne. Zato je tako zelo pomembno stalno učenje novosti. Kako zelo prav ima Andrej Šifrer, ko poje 'Kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič?' To še posebej velja, ko zaključujemo aktivno delovno dobo. Je pa dejstvo, da se mora za to vsak sam potruditi.

Imamo pa še drugi del spomina. Odraščali smo in se stalno gibljemo v odnosih, kjer se vedno ustvarja neko vzdušje. Naj bo prijetno ali neprijetno, dobro ali slabo, vzpodbudno ali zatrto, moreče ali veselo, vedno smo v nekem vzdušju. In vsa ta vzdušja si zapomni naše telo, zato govorimo o telesnem spominu. Do tega spomina nima naša zavest neposrednega dostopa in običajno sploh ne vemo, da ga imamo. Kako ga prepoznamo? Tako, da poslušamo svoje telo, ki se nikoli ne zmoti in vedno, vedno govori resnico. Mi si lahko zatiskamo oči in si ne priznamo določenih dejstev in dogodkov, ki se jih ne želimo spominjati, naše telo pa brez napake opozarja, da se z nami nekaj dogaja.

Kakšna so ta sporočila našega telesa? Ko nas je sram, mnogi zardimo, ko nas je strah, nam začne hitreje biti srce, ko se ta strah še poveča, nas prične še stiskati v prsih, včasih pride vrtoglavica, ob dolgotrajni in neizgovorjeni žalosti mnogo ljudi boli glava, nekaterim šumi v ušesih, ob prihajajoči jezi nam postanejo težke roke in včasih noge. Vsakdo ima svoj telesni zemljevid.

Nepopravljivo škodo si delamo, ker ne poslušamo svojega telesa, ki nam želi samo dobro, saj nas dlje časa opozarja, da je v naši notranjosti nekaj hudo narobe. Je pa že takšno pravilo, da telo želi biti slišano in nagovorjeno. Kadar tega ni, nam telo še poveča sporočila in posledica so psihosomatske bolezni – ali po domače zbolimo. No, vsega nikoli ne bomo razumeli. Gotovo pa je: ljubiti, spoštovati in poslušati, kaj nam govorijo telesne senzacije, nam lahko neizmerno koristi.