Težko ulovljivi fenomen prostozidarstva

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 24. oktober 2015 / 14:46

Prostozidarstvo je družbeni fenomen, ki ni lahko ulovljiv. Ni religija, ni filozofija, ni center moči … Je 'gradbeni načrt življenja', izražen v simbolih. Če ga omejiš z definicijo, ga narediš za nekaj, kar ni … Kaj torej je?

Na 119. Glasovi preji smo razpredali o treh rečeh: najprej o zgodovinarju Josipu Žontarju (ob 120-letnici njegovega rojstva), v nadaljevanju pa o čarovništvu in prostozidarstvu, predvsem o slednjem. Dr. Matevž Košir nam je povedal marsikaj o teh nekoliko skrivnostnih in po mnenju mnogih še vedno nevarnih rečeh. Občutek pa imam, da smo se premalo poglobili v vprašanje, kaj prostozidarstvo sploh je, v čem je njegovo bistvo, skrito v njegovih številnih pojavnih oblikah.

Kaj prostozidarstvo sploh je?

Na to vprašanje odgovorimo kar z daljšim odlomkom iz uvoda v knjigo, ki jo je napisal in letos objavil naš gost. »Tako lahko prostozidarstvo v 18. stoletju v precejšnji meri povežemo z razsvetljenskimi idejami, ponekod z nastajanjem novih držav, posebno v 19. stoletju z nastankom Italije, liberalizmom in sporom s papeštvom, v srednji Evropi pa z nastajajočim pacifizmom, človekovimi pravicami in civilno družbo, kar je značilno tudi za prostozidarstvo 20. stoletja. V 18. stoletju je na gibanje vplival nastanek Združenih držav Amerike. Francoska revolucija je prispevala k razmahu teorij o prostozidarski zaroti. Mnogo preozko bi bilo razmišljanje, da so bili med prostozidarji le zagovorniki ameriške in francoske revolucije. Podobno je prepričanje, da naj bi za obema dogodkoma stali prostozidarji. To je le zgodovinski mit, ki z dejansko zgodovino nima veliko skupnega. To, da je bil nekdo prostozidar, ni nujno pomenilo identifikacije posameznika z določenimi stališči. Še težje je določiti vpliv gibanja na življenjsko pot članov lož. Prostozidarja sta bila na primer Haydn in Mozart. Medtem ko je Haydn le nekajkrat obiskal ložo, je Mozart postal ne le glasbenik v loži, ampak so vezi s prostozidarskimi brati pomembno, če ne celo usodno vplivale na njegovo življenjsko in umetniško pot. Za vplivnega posameznika je bilo članstvo v loži v pretežni meri osebna, in ne toliko družbena izkušnja. Prostozidarstvo je družbeni fenomen, ki ni lahko ulovljiv. Njegov vpliv se lahko hitro banalizira, zato je za presojo zgodovinskih virov potrebna precejšnja mera poznavanja okoliščin. Nekatera zgodovinska prepričanja, čeprav razširjena, da je namreč prostozidarstvo verska sekta, center moči ali center nekakšne filozofije, niso imela prave zveze z dejanskostjo. Kljub določenim elementom kvazireligioznega prostozidarstvo ni religija, saj je religija vera v božanstvo in izraža njegovo čaščenje. Prostozidarstvo sicer priznava obstoj božjega, vendar nobenega konkretnega božanstva. Prostozidar lahko pripada kateri koli religiji in časti katero koli božanstvo, zato gibanje združuje pripadnike različnih religij. Blizu je filozofskemu sistemu, vendar ni le to, saj je bistveni sestavni del prostozidarstva tudi ritual. Prostozidarstvo ne teži k iskanju nekakšnega popolnega filozofskega sistema, ampak k praktični filozofiji človeka, humanemu vzorcu obnašanja. Definira se kot bratovščina. Njeni člani se učijo skozi alegorije in simbole, da bi spoznali sami sebe in delali na sebi. Ritual je 'gradbeni načrt življenja' s simboli, za katerimi naj bi se skrivala prastara modrost življenja, ki omogoča učenje prek simbolnega. Prostozidarstvo je zato ves čas povezano tudi z mističnim, skrivnostnostjo, ki pa je pravzaprav neizgovorljiva. Vsekakor je prostozidarstvo težko definirati in tudi samo sebe razume kot tako, kot zapiše 'prostozidarski učbenik': 'prostozidarstvo je neomejena bratovščina in če jo omejiš z definicijo, jo narediš za nekaj, kar ni'. Točna bi bila trditev, da gre za gibanje z nekaterimi značilnostmi subkulture …« (Matevž Košir, Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem, str. 14–16)

Kdo je bil Maks Horowitz?

V gornji splošni kontekst lahko zdaj umestimo biografijo konkretnega prostozidarja. Izbral sem podjetnika in Kranjčana Maksimilijana (Maksa) Horowitza. Po rodu je bil češki Jud. Rodil se je v kraju Mihlen, Krnov, 29. 6. 1880, umrl kot begunec v Bariju, 24. 2. 1944. »Od junija 1925 je živel v Jugoslaviji. V letih 1925 do 1941 je bil generalni direktor tovarne Jugočeška v Kranju, ki jo je leta 1922 postavil češki konzorcij. Po popisu Judov v Dravski banovini leta 1937 je živel v Kranju s soprogo Gizelo Operman in mladoletnimi otroki. Imel je tudi jugoslovansko državljanstvo. Maks Horowitz je v kranjsko tovarno še leta 1940 investiral milijon dinarjev. Nemci so ob okupaciji leta 1941 zaplenili tako tovarno kot vse ostalo premoženje družine Horowitz. Maks Horowitz je bil aprila 1941 v Beogradu, kjer se mu je uspelo izogniti aretaciji in pobegniti. Tovarno, stanovanje in drugo premoženje v Kranju so zaplenili Nemci. Velik del starega pohištva in klavir si je prilastil Albert Mesner, šef gestapa v Kranju. Po vojni je bila tovarna in zaplenjeno imetje nacionalizirano, pohištvo je postalo last 'narodnega premoženja'. V nepremičninah Jugočeške je začelo poslovati podjetje Iskra. Leta 1948 je Maksova hči Mira Horowitz od novih oblasti zahtevala, da ji vrnejo milijon dinarjev, ki jih je oče vložil v podjetje leta 1940, nadomestilo za njegovo plačo od aprila 1941 do februarja 1944, izplačilo odpravnine za štiri leta, vrnitev pohištva iz stanovanja v Kranju ter vrnitev 50.000 delnic Jugočeške, ki so jih Nemci zaplenili v Beogradu. Ministrstvo za industrijo in rudarstvo LRS ji je odgovorilo, da se v zapuščinsko maso lahko vnese le perzijska preproga iz direktorjeve pisarne v prostorih Iskre, če sodišče nesporno dokaže in ugotovi, da je to zares lastnina umrlega zapustnika.« (Str. 361–362) – Kakšen cinizem! Mož je vložil milijon, vrnili bi mu en tepih. Sicer pa iz te biografije ne izvemo, kakšen je bil kot prostozidar. Bi bilo to sploh mogoče izvedeti? V knjigi izvemo, da je bil leta 1928 sprejet v beograjsko ložo Pobratim, od leta 1931 je bil aktiven v ljubljanskem prostozidarskem venčku, od 1940 pa v ljubljanski loži Valentin Vodnik. A to je spet le fasada, zanima nas, kako je zidal svojo notranjost … Tega pa, žal, ne bomo nikoli izvedeli. Ali pač?