Petinsedemdeset let po vojni

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 16. maj 2020 / 07:13

Maja 2020 mineva že tri četrt stoletja od konca druge svetovne vojne v Evropi. Med vojno se je svet razdiral, po vojni pa na novo uredil. Zdaj je vprašanje, ali ta ureditev še drži ali pa se svet spet preureja …

Svet po vojni

Kakšen je bil svet po koncu vojne? »Drugega septembra 1945 je bila v Tokijskem zalivu na ladji USS Missouri podpisana japonska brezpogojna kapitulacija. Vojna, ki je trajala točno šest let, se je s tem končno zaključila. Začelo se je novo obdobje, na katero je svet čakal že od konca prve svetovne vojne. Da se kaj podobnega nikoli več ne bi zgodilo, so zavezniki 24. oktobra 1945 ustanovili Organizacijo združenih narodov z namenom reševanja svetovnih problemov. Ta je nadomestila neučinkovito in pristransko organizacijo Društvo narodov, ki je bilo ustanovljeno po prvi svetovni vojni. Moč vala sprememb so občutili tudi stari kolonialni imperiji (Velika Britanija, Francija, Nizozemska, Belgija, Portugalska), ki so bili skozi stoletja simbol svetovne moči. Iz nekdanjih kolonij je v procesu postopne dekolonizacije nastala cela kopica novih samostojnih držav, kot so Indija, Pakistan, Indonezija, Madagaskar, Alžirija, Izrael, Severna Koreja, Južna Koreja idr. Stare imperije so nadomestile ZDA, ki so na veliko pozdravljale in podpirale idejo o samoodločbi narodov, ter Sovjetska zveza, ki je močno vplivala na gradnjo političnih socializmov v nerazvitih dekoloniziranih državah. Spremenila se je tudi svetovna ureditev. Kmalu po vojni so se razmere med vzhodnimi in zahodnimi zavezniki začele slabšati, zato sta obe strani začeli oblikovati svoja vplivna območja. Evropa se je razdelila na vzhodno, pod nadzorom Sovjetske zveze, in na zahodno pod nadzorom ZDA oz. zahodnih zaveznikov. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi drugod po svetu. ZDA so zasedle Japonsko ter si tako pridobile vpliv nad Južno Korejo, Južnim Vietnamom in Tihim oceanom. Sovjetska zveza je okupirala Kurilske otoke in si zagotovila vpliv nad Severno Korejo. Ker so bile napetosti med nekdanjimi vojnimi zavezniki vedno večje, so zahodni zavezniki ustanovili zvezo NATO, Sovjetska zveza pa je nanjo odgovorila z Varšavskim paktom. Kmalu za tem se je svet znašel globoko v hladni vojni, obdobju, v katerem je celoten svet trepetal pred neprestano nevarnostjo atomskega spopada.« (Vir: Wikipedija)

Svet danes

Zgoraj opisana ureditev sveta po drugi svetovni vojni je trajala 45 let, okrog leta 1990 in po njem pa je doživela velike spremembe. Po mirnem razpadu sovjetskega imperija se je zdelo, da svet iz bipolarnega postaja enopolen, urejen po meri ZDA. Trideset let pozneje pa je očitno, da ni tako. Ob Ameriki se uveljavljajo močne države, ki ne priznavajo ameriške nadvlade. Za zdaj so take predvsem tri: Rusija, Kitajska, morda tudi Indija in z leti še katera. Rusija ne skriva ambicij, da bi prevzela vlogo sovjetskega imperija. Kitajska pa je v takem zagonu, da že ogroža primat ZDA, te pa to dejstvo že zaznavajo in se temu primerno odzivajo. V letu 2020 je razmerja med velikimi silami zapletel še novi virus. Globalizacijo je vsaj začasno ustavila pandemija.

Stavimo na upanje!

Eno od boljših razlag aktualnega dogajanja ima slovenski filozof dr. Igor Pribac. »Kriza je neznansko velika, ker smo ljudje na tem svetu bolj povezani, ker je to globalna kriza, informacije o krizi pa krožijo in povzročajo neko kolektivno globalno psihozo.« Kaj za globalizacijo pomeni pandemija? »Doslej smo živeli v fazi globalizacije, ki se je širila in ni imela nobenega naravnega sovražnika. Ta virus se zdi neke vrste naravni sovražnik globalizacije in postavlja pod velik vprašaj razvoj, ki smo mu bili priča zadnjih sto let …« Glavna žrtev pandemije so starejši. »To kaže, da nismo izravnali pogojev za zdravje oziroma za preživetje starejših v domovih za starejše občane in tistih starejših, ki živijo na svojih lastnih domovih. Če hočemo biti družba, ki je pravična, ki enako obravnava vse in ki ni podvržena starizmu, ideji, da so ljudje, ki so prešli neko starostno mejo, manj vredni kot tisti, ki te starostne meje še niso prešli, moramo pogoje preživetja izravnati. Ta moralna zahteva nas še čaka.« In kaj še? »Eno velikih sporočil te krize in odziva nanjo je to, da potrebujemo več javnega sektorja, več odločnejše politike, ne samo na nacionalni ravni, temveč tudi na transnacionalni in globalni ravni. Položaj politike je oslabel, ker je bila večja moč trgov kapitala.« Pribac sklene z upanjem, »da bomo zmogli dovolj moči, da bomo podprli politike, ki bodo stavili na upanje, in ne politikov, ki stavijo na trgovanje s strahom«. (Vir: MMC RTV SLO) Državljani torej dogajanja ne smemo le nemo in prestrašeno opazovati.