Ivan Grohar malo drugače

Franc Kejžar, jezuit, rojen v Sorici, v svoji novi knjigi Sejalec pomladi na svojevrsten način opisuje dramatično in razgibano življenje rojaka Ivana Groharja.

O Ivanu Groharju je bilo napisanega že veliko, na precej svojevrsten in prav nič suhoparen način pa življenje velikega impresionista v svoji novi knjigi Sejalec pomladi opisuje Franc Kejžar, 61-letni jezuit v Dravljah, ki izvira iz Sorice. Kljub podnaslovu Fantazije o življenju in delu slikarja Ivana Groharja knjiga temelji na resničnih podatkih o njegovem življenju, ki ga je avtor prek različnega gradiva spoznaval več let. »Ne moreš fantazirati, če ne poznaš dobro njegove resnične zgodbe. Tako sem se preko branja literature zadnja štiri leta nekako soočal z njim,« pripoveduje Kejžar in doda, da mu je bil pri pisanju v največjo oporo prav Grohar. »Iz praktično nemogočih razmer je hotel postati slikar in mu je tudi uspelo. In to dobro.«

Uspelo pa je tudi Kejžarju, ki si je zadal, da bo Groharja v svoji knjigi, sicer že peti po vrsti, predstavil na neklasičen način, kot pravi sam »v smislu fantazije, ki gre čez rob običajnega življenjepisja«. Že v uvodu tako denimo naletimo na pogovor Boga z angeli, ki jih sprašuje, ali naj F. K.-ju iz Sorice sploh dovoli napisati knjigo, ob koncu pa na hudička, ki piscu za­grozi s prijavo zaradi plagiatorstva. Dodana je humorna plat, tudi v navezavi na današnji čas, saj se je tudi Grohar moral zelo držati varčevalnih ukrepov …

Začetek je dramatičen

Sejalec pomladi je prvo Kejžarjevo delo, vezano na njegov rojstni kraj. Sprva se je nagibal k opisovanju soriške pokrajine. »A to bi znalo biti precej dolgočasno, nato pa sem se spomnil Groharja, s katerim greš lahko preko lepot narave in domače vasi. Začel sem prebirati literaturo o njem, veliko sem izvedel od Antona Podbevška, Janeza Kajzerja in Franceta Steleta. Sčasoma pa je Grohar kar sam stopil v ospredje kot človek, kot slikar,« se spominja avtor.

Knjiga se začne s Podbevškovim poročilom o prihodu Groharjeve nesojene žene Mare Kovačević, učiteljice iz Zemuna, na njegov zapuščen grob, nato pa nadaljuje z najbolj dramatičnim dogodkom v njegovem življenju. Ko so mu odrekli slikanje v trnovski cerkvi, je bil Grohar tudi ob znaten zaslužek in ker je bil blagajnik umetniškega društva, si je od tam 'sposojal' denar, misleč, da ga bo neopazno vrnil. A so pri pregledu blagajne to ugotovili, sledila je trimesečna zaporna kazen. »Začnem z bolj dramatičnimi, šokantnimi stvarmi. Zanimiv je tudi prepir med klerikalci in liberalci, ki pravzaprav 'nategujejo' Groharja sem in tja in si ga sposodijo, kar je ene vrste aktualizacija slovenske sprtosti. Potem grem po vrsti in zajamem celo življenje, od tega, kako je šel iz Sorice, do tega, kako so po njegovi smrti poravnali dolgove,« je strnil avtor.

Zapisal tudi svoje štoparske avanture

Grohar je Kejžarja zanimal že od malega. Spoznavati ga je začel prek soseda, slikarja Mira Kačarja, ki ga je navdihoval prav Grohar. Tudi Kejžar je v mladih letih rad risal, a ga je nato pot zanesla v dubrovniško semenišče. Teologijo in filozofijo je študiral v Ljubljani, Rimu in Parizu, kjer je še magistriral iz osnovne teologije. Poleg tega ima v žepu še diplomi iz slovenščine in primerjalne književnosti.

Sejalec pomladi je izšel ob podpori Župnijskega zavoda Dravlje, ki je izdal vse dosedanje Kejžarjeve knjige. Prva, Pravljica o Tišini, je luč sveta ugledala leta 1991, deset let kasneje je po romanu Bratje Karamazovi napisal Uro resnice – čas ljubezni, leta 2006 je sledila Sijajna jecljava knjiga o Jezusu Kristusu in pred tremi leti Avanture, v katerih opisuje štoparske prigode. Svoje, da ne bo pomote, saj je včasih veliko preštopal, večkrat tudi relacijo Ljubljana–Pariz. Za jezuite nič kaj običajen način potovanja, kot verjetno tudi ne snemanje 'selfiejev'. Eden se je znašel tudi ob opisu avtorja na notranjosti platnice njegove zadnje knjige ...