Baskovske Jesenice
Gorenjec Blaž Boštjančič že dobra tri leta živi v Bilbau na severu Španije. Lahko bi rekli, da se je tja odpravil s trebuhom za kruhom. Zaposlen v turizmu se je sedaj znašel v enako težki situaciji kot drugi v njegovem poklicu, saj je turizem med najbolj prizadetimi gospodarskimi panogami od trenutka, ko se je v svetu pojavil novi koronavirus.
Z Blažem smo se pogovarjali pozno zvečer, ker je bil tako rekoč pol dneva na tečaju, saj je že spomladi ugotovil, da bo moral nekaj narediti za preživetje. Odločil se je, da bo pridobil še evropski certifikat, da bi lahko opravljal delo voznika tovornjaka. V danih okoliščinah pa mu morda pride prav tudi vozniško dovoljenje za voznika avtobusa.
Otroštvo je Blaž preživel na Jesenicah in v Ljubljani. Po študiju se je pokazala priložnost, da bi lahko odšel delat v Španijo, in jo je izkoristil.
Jezik mu ni povzročal težav. »Študiral sem politologijo (smer obramboslovje) in španščino, po končani fakulteti pa začel delati kot turistični vodnik. Že med študijem pa sem vsako leto mesec dni preživel v Španiji,« razloži. »Ko sem prišel v Španijo, sem izvedel, da zelo potrebujejo v turizmu ljudi, ki dobro govorijo nemško, in tako sem se odločil, da bom živel v Bilbau – tu sem poznal agencije, ki so potrebovale tovrstne vodnike. Ampak sedaj so časi, kakršni so, in nihče ne ve, kaj bo, ko bo konec tega koronaobdobja,« pove sicer še vedno optimistični Blaž, ki je sam tudi že prebolel covid-19. Na srečo, doda, je bolezen potekala v lažji obliki.
Blaž živi v Španiji tri leta in pol, kot turistični delavec pa je tu prisoten že pet let. Ker dobro govori kar nekaj jezikov, mu dela v obdobju pred pandemijo ni manjkalo. Sedaj se je znašel v situaciji, ko je turizem obstal. Poskušal je poiskati kakšno delo, a je tudi trg dela obstal. »Ampak ker je dežela dvojezična, je marsikje pogoj, da se sploh lahko prijaviš za službo, tudi znanje baskovščine,« razlaga Blaž. »Te bi se pa moral še naučiti in ni ravno enostaven jezik,« poudari.
Kakšno pa je mesto samo, nas je zanimalo. Izvemo, da je življenje v Bilbau mogoče rahlo cenejše kot v Madridu ali Barceloni, a še vedno izredno drago, ker imajo Baski najvišji standard v Španiji. »Bilbao je neka mešanica Ljubljane in Jesenic,« je iskren. »To je železarsko mesto. Arhitektura je zelo podobna jeseniški. Tudi tu najdemo ogromno priseljencev. Ti prihajajo iz drugih delov Španije, tako da Bilbao ni čisto baskovski. Center mesta pa precej spominja na Ljubljano.«
Blažu je bilo mesto takoj všeč, a je kmalu ugotovil, da so Baski zelo podobni Slovencem – tudi po negativni plati. »So zelo zaprte narave, z njimi težko najdeš pristen oseben stik, tako da se moraš kar potruditi, da te sprejmejo. Ko pa te, pa hitro vidiš, da so zelo dobri ljudje in strašno lojalni.«
Blaž je ugotovil tudi, da ga severni del Baskije, kjer so gore, skupaj z arhitekturo vasi precej spominja na Zgornjo Gorenjsko. »Tako da se v tistih krajih počutim kot doma. Narava ljudi pa je res podobna gorenjski,« se nasmehne.
Tudi Bilbao je v teh časih izgubil svojo živahnost.
»Januarja sem govoril, kako bom imel super sezono. Načrtoval sem poletni obisk Gorenjske, razmišljal, kako bom kolesaril po Zgornjesavski dolini, potem pa smo čez noč ostali zaprti v stanovanjih. Sredi maja so se ukrepi zrahljali, a je kaj hitro postalo nošenje mask obvezno, okuženih s covidom-19 je bilo iz dneva v dan več in od začetka novembra ponovno ostajamo doma. Trgovine so sicer odprte, javni prevoz dela, šolarji nižjih razredov hodijo v šolo, tečaje lahko obiskujemo, zaprti pa so gostinski objekti. Imamo tudi 'policijsko uro', tako da so ulice Bilbaa ponoči prazne.«
Blaž ima za zdaj občutek, da ukrepi pomagajo. Ne ve pa, kaj bo prinesla prihodnost. Ta je negotova. Španija je precej odvisna od turizma, in če se v tej smeri še nekaj časa ne bo nič premaknilo, bo Blaž moral iskati druge rešitve, zgolj zaradi golega preživetja. Zato se je tudi odločil, da bo vozil tovornjak, če bo treba. Ima sicer nekaj prihrankov, a ti že pridno kopnijo. In če res ne bo šlo drugače, bo pač ponovno odšel s trebuhom za kruhom.