Pridni, ubogljivi in brez smisla za humor

Že dolga leta se v službo v Ljubljano vozim z vlakom. Običajno se vračam z mednarodnim, ki je nekoč pripeljal iz Beograda in imel končno postajo v nemškem Münchnu, zdaj pa pride s Hrvaške in pot konča v avstrijskem Beljaku. V času begunske krize je nekaj dni vozil samo od ene do druge slovenske meje. Ko je še prihajal iz Beograda, se je splačalo voziti v vagonu z restavracijo in poslušati živahne srbske natakarje. Tega vagona zdaj namreč ni več. Nekoč nama je tako s kolegom eden od natakarjev dejal: »Pa dobro, kaj je z vami, Slovenci? Res je, da smo bili v vojni, ampak prepirali se pa nismo!«

Srbi so imeli od nekdaj izjemen smisel za humor. Na anekdoto z vlaka sem se spomnil ob prebiranju intervjuja s srbskim režiserjem Ljubišo Ristićem, ki ga je v zadnji številki Sobotne priloge Dela objavila Patricija Maličev. V njej režiser, čigar umetniško delovanje je močno povezano s Slovenijo in predvsem Slovenskim mladinskim gledališčem, med drugim pravi: »Srbi in Hrvati resnično so nacionalisti. Sovražijo se med seboj in ljubijo se. Vedo, da imajo na svetu samo drug drugega. Ampak Slovenci! Slovenci niso nacionalisti. Poskušajte od njih dobiti denar za nacionalno stvar. Ne bo šlo. Slovenci so, če ponorijo, rasisti.« In potem v nadaljevanju novinarki, ki ga sprašuje, pojasni, da bo za nas vedno Bolgarka, četudi je po dedku Primorka. Tako kot režiser Dragan Živadinov.

Če se je kdaj potrdil ta slovenski značaj, potem se je ravno v teh dneh, ko smo se neposredno soočili z begunci. V hlapčevski pozi do Avstrije in Nemčije je vrh naše politike, s predsednikom Cerarjem na čelu, ponižno na meji zadrževal begunce, ki so hoteli nadaljevati pot proti severu Evrope, mi pa smo »junaško« branili šengensko južno mejo, dokler od severnih sosedov nismo dobili znaka, da je vse v redu in jih lahko spustimo naprej. Čeprav so si predvsem skrajneži oddahnili, ko so videli, da velika večina beguncev ne razmišlja o zatočišču v Sloveniji, predstave o nas niso ravno prijetne. Slovenija v širšem svetu velja za nezanimivo in revno državo. Od zgodbe o uspehu in sončne strani Alp je ostalo bore malo. Krivdo za to bi si lahko kolektivno porazdelili. V družbi je zelo malo posameznikov, ki so pripravljeni javno povzdigniti svoj glas in se pri tem ne ozirajo na posledice. V pravu recimo Matevž Krivic že od osemdesetih let naprej bije svoje bitke z mlini na veter, ob njem pa se nam pred očmi ruši pravna država. Velike afere zastarajo in tako nikoli ne bomo vedeli, kaj je bilo res in kaj ne, s tem pa se na široko odpirajo vrata za politične špekulacije, v katerih smo Slovenci posebni mojstri.

Naša politika se v nejasnih razmerah najbolj znajde. Čeprav se na moč priklanjamo prijateljici Nemčiji, nam v bistvu jasne situacije in čisti računi ne ležijo. V tem smo si z nekdanjim jugom Jugoslavije torej veliko bližje, kot si priznavamo. Razlikuje nas predvsem to, da nikoli ne bomo imeli še njihovega smisla za humor.