Begunske slike

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. september 2015 / 10:31

To pot začnem z »vicem«, ki to morda sploh ni. Znanec, ki me po e-pošti oskrbuje s tovrstnim gradivom, mi je v minulih dneh poslal tudi enega begunskega. Takole gre (v moji okrajšani priredbi) ta monolog: Neverjetno, sploh nismo opazili, da muslimani niso srečni v Gazi, Libiji, Maroku, Tunisu, Jemnu, Iraku, Iranu, Pakistanu, Afganistanu, Siriji, Libanonu, Bahrajnu … Ja, kje pa so srečni?! Srečni so v Nemčiji, Franciji, Angliji, Izraelu, na Nizozemskem, v Belgiji, Španiji, Italiji, Avstraliji, ZDA, Kanadi, na Švedskem, Norveškem, v Avstriji, Švici … Srečni so celo v Sloveniji! Na kratko: oni so srečni v vseh državah, ki niso muslimanske. In koga krivijo za svojo nesrečo? Ne krivijo islama, ne krivijo njihovih vodstev, ne krivijo samih sebe. Oni krivijo države, v katerih so srečni! In želijo jih spremeniti, da bi bile kot države, iz katerih so prišli, ker v njih niso bili srečni … Oprostite, mogoče sem idiot, ker tega ne razumem …

To naj bi bil vic, a v njem je zrno resnice, uvrstil pa bi ga v kategorijo »Turki gredo!«, med negativne odzive na begunsko krizo. Povsem drugačni so odzivi, ki so jih izrekli predsedniki nemških avtomobilskih gigantov. Dieter Zetsche, predsednik Daimlerja, je izjavil, da je sprejetje okrog milijon ljudi z Vzhoda velika naloga za Nemčijo, a tudi velika priložnost. Primerjal jo je z gospodarskim razcvetom Nemčije v 50. in 60. letih. »Po idealnem scenariju lahko zdajšnja kriza pripelje do novega gospodarskega čudeža.« To trdi isti Zetsche in dodaja, da je veliko posameznikov, ki so dom zapustili zaradi preganjanja, vojne in revščine, pravzaprav zelo izobraženih in motiviranih za delo. Podobno meni Martin Winterkorn, predsednik Volkswagna. »Veliko visoko izobraženih ljudi prihaja k nam, za nas je to priložnost, da jim ponudimo delo, preostale pa lahko dodatno izobrazimo. To bi bil naš prispevek k reševanju begunske krize.« In še Matthias Müller, predsednik znamke Porsche: »To lahko naredimo dokaj hitro in take poteze pomagajo odpravljati ksenofobijo.«

Navedli smo dve načelni in diametralno nasprotni stališči do beguncev, odklonilno in naklonjeno. Podobne in povsem nasprotne so tudi reakcije posameznikov, ki prihajajo z begunci v neposredni stik na terenu. Na ekranih nam kažejo slike aktivistov humanitarnih organizacij, ki beguncem prijazno ponujajo steklenice z vodo in druge reči. Na nasprotni strani pa se je še posebej izkazala madžarska snemalka Petra Laszlo, ki je sredi travnika spotaknila sirskega begunca, ko je ta mimo nje z otrokom v naročju bežal pred policisti; že pred tem je – kot se jasno vidi na video posnetkih – brcnila bežečega otroka. No, izkazalo se je, da je bil spotaknjeni poklicni nogometni trener, zanj se je zavzela španska nogometna srenja in mu preskrbela službo v Španiji in omogočila, da za njim pride tudi njegova družina.

Sprašujem se, kako bi sam ravnal v podobnih primerih. Spotikal jih ne bi, vodo bi jim z veseljem dal, nisem pa prepričan, da bi begunsko družino sprejel v svojo hišo in ji dal začasno zavetje. Sicer pa nam bodo, kot kaže, na Gorenjskem take preizkušnje to pot prihranjene. Glavni begunski tokovi ne gredo čez Gorenjsko, pred njimi nas varujejo tudi gorski grebeni. Med nami je komaj še nekaj živih prič, ki se spominjajo izgnanskih slik iz poletja 1941 in begunskih kolon, ki so se maja 1945 vile čez osrednjo gorenjsko ravan proti Ljubelju in na ono stran … Daleč so te davne slike, sedanje pa se nam kažejo na varni distanci ekranov. A neprizadeti ob njih kljub temu ne smemo ostati.