Za Slovenijo so delovali v središču krščanstva

Kranjskogorski župnik dr. Marko Benedik, doma iz Stražišča, je pripravil doktorsko disertacijo z naslovom Delovanje slovenskih duhovnikov v Rimu v 20. stoletju. Raziskava je posvečena slovenskim duhovnikom, ki so sodelovali na različnih področjih v "večnem mestu".

Na Vašo disertacijo nas je opozoril nekdanji kranjskogorski zdravnik dr. Josip Turk in predlagal objavo pogovora z Vami v Gorenjskem glasu. Sami sprva zanj niste bili preveč navdušeni, ker bi Vam lahko kdo očital samohvalo, kasneje pa ste se omehčali. Hvala lepa. Povejte nam, kako ste se sploh znašli v Rimu in začeli brskati po tamkajšnjih arhivih?

»Zaradi bolezni sem moral leta 2001 zapustiti vodenje župnij Kranjska Gora in Rateče. Po nasvetu sem za terapijo izbral študij, ki me je vedno privlačil. Vodstvo nadškofije mi je dodelilo tako imenovano sobotno študijsko leto, ki sem ga deloma preživel v Rimu. Posebej me je zanimalo delovanje jezuitskega patra Antona Prešerna, rojenega leta 1883 na Breznici pri Žirovnici. Odigral je zelo pomembno vlogo v življenju svojega rojaka ljubljanskega nadškofa Antona Vovka. Jeseni leta 2003 sem odšel v Rim in želel najprej v jezuitskem arhivu najti dokumente, ki bi pomagali osvetliti 'bonum positivum' v postopku beatifikacije nadškofa Vovka. Ker je bil jezuitski arhiv zaradi obnove zaprt, sem dobil posebno dovoljenje za raziskovanje v arhivih vatikanskih kongregacij in državnega tajništva. Naredil sem okrog 900 kopij različnih dokumentov, ki so potrjevali, da je imel pater Prešeren odprta vrata do vseh pomembnih uradov in tudi do papežev Pija XI. in XII. ter Janeza XXIII. Leta 2004 sem se vrnil v Rim in poskušal tudi v jezuitskem arhivu najti dokumente o patru Prešernu, vendar so mi povedali, da njegovega arhiva ni. Iskal sem naprej in s pomočjo nekaterih prijaznih uslužbencev našel v fondu hrvaške jezuitske province iz časa NDH kar precej dokumentov o znamenitem patru. Po nasvetu prijateljev sem vlogo patra Prešerna v odnosu nadškofa Vovka do rimskih uradov obdelal v magistrski nalogi.«

Tako nadškof Vovk kot pater Prešeren sta Gorenjca. Kakšno je bilo njuno sodelovanje?

»Nadškof Vovk je bil po drugi svetovni vojni najbolj nadzorovana oseba v Sloveniji. Oblast je spremljala vsak njegov korak, njegov položaj pa je bil dodatno zapleten tudi zato, ker je v tujini še živel škof Gregorij Rožman. Drugi jugoslovanski škofje so lahko potovali v Rim na srečanje s papežem, Vovk pa ni smel, da se ne bi srečal z Rožmanom. Pater Anton Prešeren je bil v Rimu njegov pomemben zaupnik. Po različnih poteh in kanalih mu je v Rim pošiljal tudi poročila o razmerah v Sloveniji. Nekaj sporočil je jugoslovanska oblast prestregla, vseh pa ne. Po smrti škofa Rožmana novembra leta 1959 se je položaj nadškofa Vovka spremenil in je že januarja naslednje leto dobil dovoljenje za potovanje v Rim. Tam se je srečal s papežem in sestal s predstavniki rimskih kongregacij. Nadškof Vovk je patra Antona Prešerna določil za svojega delegata za slovensko semenišče v izseljenstvu v Buenos Airesu. Pater Prešeren je bil najzaslužnejši, da je Sveti sedež 22. novembra leta 1960 odobril ustanovitev papeškega slovenskega zavoda Slovenik. Pater Prešeren je bil prvi rektor Slovenika, v katerega so prvi prišli študentje iz Buenos Airesa v Argentini leta 1961, leta 1965 pa prvi študentje iz Slovenije. Bil je resnično ambasador slovenske Cerkve in najpomembnejši Slovenec tedanjega časa v Rimu, ki je znal pomagati vsakomur, ki je pri njemu iskal pomoč.«

Pater Prešeren gotovo ni bil edini slovenski duhovnik, ki je v preteklem stoletju deloval v Rimu.

»Delovanje slovenskih duhovnikov sem sistematično začel raziskovati leta 2006, ko sem na pobudo takratnega slovenskega veleposlanika pri Svetem sedežu dr. Ludvika Toplaka in mojega mentorja dr. Bogdana Kolarja izbral to temo za svojo doktorsko nalogo. V silno lepem, vendar zamudnem delu sem odkril marsikaj zanimivega. Veliko so mi pomagali in svetovali uslužbenci arhivov, med njimi še posebej nizozemski jezuit pater Marcel Chapin, ki je bil takrat direktor arhiva državnega tajništva. Barbara Rus, hčerka Romana Rusa, dolgoletnega sodelavca in napovedovalca na radiu Vatikan in pisca še danes iskanih vodnikov po Rimu in Italiji, mi je prijazno omogočila vpogled v bogat očetov arhiv. Na splošno lahko rečem, da v 20. stoletju slovenski duhovniki v Rimu niso zasedali posebej visokih položajev, ampak so bili izjemno vplivni in spoštovani uslužbenci, profesorji, tajniki in vodje oddelkov, ki so veliko naredili za Slovenijo in slovensko cerkev.«

Jih lahko nekaj naštejete?

»Pred drugo svetovno vojno so bili poleg patra Antona Prešerna to še pater Ivan Zore in primorski rojak Virgil Šček, ki je bil med letoma 1921 in 1924 celo slovenski poslanec v italijanskem parlamentu. Med drugo svetovno vojno in po njej so slovenski duhovniki v Rimu delovali tudi v slovenskem socialnem odboru, ki je skrbel za begunce in jim pomagal najti pot v novo domovino. V tretjem poglavju disertacije posebej obravnavam Radio Vatikan, ki sta ga med drugim uspešno vodila Anton Iskra, rojak iz Begunj, ki je bil tudi uslužbenec rimskega vikariata, in Rafko Vodeb. Četrto poglavje pa je namenjeno številnim slovenskim profesorjem, ki so predavali na papeških univerzah in inštitutih. Naj omenim samo nekatere: Vladimirja Truhlarja, Ivana Žužka, ki je avtor zakonika cerkvenega prava za vzhodne Cerkve, Maksimilijana Jezernika, Janeza Beleja, Franca Šegulo, Janeza Vodopivca, ki ga uvrščajo med najpomembnejše profesorje na univerzi Urbaniana in je z nadškofom Vovkom sodeloval na koncilu, Franca Dolinarja, Bruna Korošaka in Ladislava Bavdaža. Treba omeniti tudi patra Marka Rupnika in njegov center Alleti, ki ga večinoma poznamo le po mozaikih, čeprav je njegova dejavnost širša.«

Ste poleg patra Prešerna in Iskre med rimskimi Slovenci odkrili še kakšnega Gorenjca?

»Da. Jeseničana Jožeta Žabkarja, ki je zasedal zelo pomembno mesto v državnem tajništvu. Študiral je na vatikanski diplomatski akademiji, ki je najboljša diplomatska šola na svetu. Med drugim je bil predstavnik Svetega sedeža pri Organizaciji združenih narodov v New Yorku in papeški nuncij v Skandinaviji.«

Kaj je po Vašem mnenju značilno za slovenske duhovnike, ki so v preteklem stoletju delovali v Rimu?

»Bili so zanesljivi, priljubljeni in delavni. Nihče ni umazal imena domovine in slovenske katoliške Cerkve. Živeli so izven domovine, ki jih je zaznamovala kot emigrante in je njihovo delo po krivici ostalo skrito našim očem. Oni pa so v Rimu delovali za prepoznavnost svoje domovine.«