V deželo pomaranč

Obisk Andaluzije (Andalucie), najjužnejše španske pokrajine, bi lahko poimenoval tudi (H)ola, ole in drugo govoričenje iz telenovel.

Španskega jezika ne obvladam oziroma ga razumem manj kot večina Andaluzijcev angleško ali kak drug jezik. Pa nič zato, saj je vsaj v največjem mestu Sevilli dovolj Slovencev in drugih tujcev, ki znajo reči besedo tudi v meni bolj prijazni, ne-telenovelski različici. Ne bi rad, da bi pričujoči zapis izpadel kot reklama ali turistični vodič, zato sem ga razdelil na nekaj sklopov in skušal zajeti zanimivosti in opažanja z naše poti po pokrajini, ki je bila že v začetku marca prijazno topla.

Najprej o poti. V Španijo sem se podal z nizkocenovnikom, ki leti iz Benetk naravnost v Sevillo. Ker sem za pot plačal že oktobra, je bila izredno poceni, zgolj 40 evrov in takse, žal pa nisem računal na zasoljeno parkiranje v Benetkah (90 evrov) in na težave z avtom po počitnikovanju. A o tem kdaj drugič. S prijatelji smo pred meseci najeli tudi avto in za en teden plačali zgolj 100 evrov. Avto je bil nujen, saj smo se odločili za kar zahteven, a doživljajsko bogat ogled večinoma zgodovinskih mest. Pot je vodila iz Seville v Gibraltar (Velika Britanija) do Marbelle, Malage, v Granado, Jaen in Cordobo, posebej smo opravili še enodnevni obisk v Rondo.

Stara mesta z urejenimi parki

Vsa našteta mesta (razen angleškega Gibraltarja) so »stara« mesta, z večstoletno tradicijo in zato tudi z zelo privlačnimi starimi mestnimi jedri. Vsakdo, tudi popoln nepoznavalec, lahko takoj opazi njihove klasične (rajske?) parke, veliko je tudi katedral in mošej, ki se v Andaluziji mešajo iz mesta v mesto oziroma so mošeje po inkviziciji preuredili v cerkve, katedrale. Sprehod po tlakovanih ulicah starih mestnih jeder daje dnevu poseben pečat. Na vsakem koraku se pozna tudi vpliv Arabcev. Parki s številnimi palmami in drevoredi pomarančevcev, ribniki, fontane in vodometi so v vsakem mestu. Prijateljica Maša je povedala, da so za izjemne parke krivi Arabci, ki »se jim je zaradi obilice vode strgalo, ko so prišli na Iberski polotok«.

Ob obisku Andaluzije si mora obiskovalec nujno ogledati Alhambro v Granadi (izjemna palača z veličastnim parkom – več v okvirčku; vstopnico je potrebno kupiti že prek interneta, cena 13, za študente 10 evrov), kraljeve vrtove Alcazares, Giraldo - eno največjih katedral na svetu in Španski trg (Plaza de Espana) v Sevilli, Mezquita – eno največjih mošej (nekoliko predelano v katedralo) na svetu v Cordobi, turistična mesta Marbella in druga na obali Costa del Sol, če je čas, pa skočiti še v Gibraltar (pravzaprav na malo pečino ali škrbino, ki je od leta 1969 do leta 1985 iz Španije ni bilo mogoče obiskati) in si ogledati na prostem živeče opice (magote).

Tapas in pečen krompir

Ob mojem obisku in druženju s študentkami sem tudi jedel študentsko. Največkrat tipične sendvičke – tapase, ki jih ponekod dobiš zastonj ob rundi piva. Oh, pivo točijo v dvadecilitrskih odmerkih po 1,20 do 1,80 evra, tapasi sicer stanejo evro do dva. V večjih mestih se kulture seveda prepletajo, zato je poskrbljeno za najrazličnejše okuse, le tistega, pravega španskega, sem pokusil (pre)malo. Morda še na koščke narezan pečen krompir, ki ga ponudijo kot prigrizek, polit z najrazličnejšimi, največkrat malce pekočimi omakami. Ogromno je tudi arabskih čajnic, pa raznih barov, restavracij. Mladi pijejo predvsem cubato – rum ali viski, zmešan s kolo.

Toplo, kmalu bo vroče

V Andaluziji je sredozemska klima, zato ni čudno, da so temperature podnevi v začetku marca segale tudi nad 30 stopinj Celzija (ponoči okoli 14 stopinj). V Sloveniji pa je tačas snežilo! Poleti je še bolj vroče, zato si večina prebivalcev poišče zatočišče na obali, v notranjosti so stanovanja prilagojena visokim temperaturam. Klimatska naprava ne uide skoraj nobenemu stanovanju, v tem času pa nas je Slovence kar zeblo. Tudi zato, ker večina stanovanj ne pozna ogrevanja, le pod mizami v dnevnem prostoru imajo majhno električno pečko za gretje nog. Tako velikokrat tudi jedo pred televizorjem, pokriti s prtom in si tako grejejo želodčke in noge.

Flamenko in ole

Flamenko je kot glasbena zvrst v Sevilli izredno popularna, tujci pa bolj poznamo istoimenski ples. Ogledal sem si ga v Carboneriji, ki jo je sicer težko najti, a je bil trud vsekakor poplačan. Nekoliko starejša plesalka (ali pa je bila taka samo videti), ki ob svojem nastopu zahteva popolno tišino, si je namreč z mimiko obraza in improviziranim nastopom prislužila veliko ole-jev, ki so potrjevali navdušenje občinstva. Tujcev v tem času ni bilo veliko, čeprav v Sevilli letos študira več kot 3.000 tujcev iz Evrope in ZDA, domačih študentov je čez 65 tisoč.

Brez nervoze in hupanja

Promet v večjih andaluzijskih mestih ni primerljiv z našim. Kljub pogostim rdečim lučem na semaforju in vse večjemu številu krožišč vsaj v času mojega počitnikovanja ni nastal niti en prometni zamašek. Vseeno pa so Andaluzijci nekoliko posebni vozniki. Jeklenega konjička ustavijo ob desnem robu katerekoli ceste, na avtocesti lahko dohitiš tudi kolesarja, motoristi, predvsem vozniki skuterjev, pa v mestu švigajo mimo tako z leve kot desne. Avtoceste so velikokrat slabe, dokaj poceni, saj smo za celotno pot plačali komaj 10 evrov, prevozili pa okoli 900 kilometrov. Torej, avtoceste ja, a previdno. Slednje velja tudi za vožnjo v mestih, čeprav so Andaluzijci za volanom zelo strpni in (skoraj) nikoli ne hupajo, pa čeprav v krožišču zapelješ iz najbolj levega na skrajni desni pas. Torej, tudi če zamenjaš tri pasove ni hud nihče. Preverjeno!

Slavna Carbonerija in Maria

Carbonerija spada med najslavnejše klube s flamenkom – tako glasbo kot plesom – v Sevilli, Andaluziji in Španiji. Kdor špansko ne razume, žal, od glasbe nima veliko, saj so pomembna besedila polna čustev, zato pa vsakdo, tudi turist (teh pa je veliko), lahko izredno uživa pri spremljanju atraktivnega in razgibanega plesa. »Iz Carbonerije izhajajo največje zvezde flamenka, tako moški kot ženske,« mi v enem od številnih odmorov pove Londončanka Elie, ki si je (kot študentka v Sevilli) ples ene od sedanjih legend – Marie – ogledala že zelo velikokrat. Klub Carbonerija je zanimiv že sam po sebi. Skozi rdeča vhodna vrata in vežo obiskovalec vstopi v veliko domačo »dnevno sobo« s kaminom, ki je v času našega obiska najprej lepo grel, nato pa neusmiljeno žgal. V njem nastopajo lokalni glasbeniki, ki spet veliko stavijo na besedila. Skozi »dnevno« gremo do večjega prostora s kamnitimi zidovi, na eni strani celo brez strehe, kjer je prostor za večji oder. Na levi je velik točilni put, na desni prigrizki, po sredi pa gasilske mize in klopi. V času nastopov se v prostoru (ne morem reči dvorani) ne sme kaditi, kar je še nekako razumljivo, nezaželeno je piti (treskati s kozarci) in jesti. Pogled na oder pa je v teh trenutkih zares osupljiv. Na njem, kot že rečeno, flamenko z Mario in pevcem, ki ji daje takt. Ole!

Vrtovi Alhambre zaznamovali Evropo

Alhambra je palača na griču nad andaluzijsko Granado. Beseda Alhambra izhaja iz arabske besede Al-Hamra, kar v dobesednem prevodu iz arabskega jezika pomeni rdeča trdnjava. Na začetku je bila na tem mestu zgolj trdnjava Alhambra, ki so jo zgradili mavrski kralji – islamski prebivalci Španije, ki so se na jugu Iberskega polotoka naselili iz Severne Afrike (kamor so prišli z Arabskega polotoka). Alhambra je s trinajstimi stolpi in trdnjavo Alcazara (najstarejši del) tvorila obrambno linijo, ki pa so jo kasneje z dozidavami spremenili v veliko palačo in številnimi vrtovi Generalife.

Danes sta Alhambra in Generalife (palača in vrtovi) ena največjih turističnih atrakcij v Evropi, saj predstavljata enega največjih spomenikov islamske kulture na kar 142 tisoč kvadratnih metrih oziroma zaseda dobršen del celotnega griča, ki se razprostira nad Granado. Alhambro so, kot rečeno, gradili Mavri, ki pri urejanju prostorov za gospodarje niso varčevali, ne z arabeskami, ne mozaiki, ne napisi iz Korana, na vrtu pa niso varčevali niti z vodo! Proti koncu 15. stoletja so Španci muslimane pregnali, zato je palača dobila vse več krščanske motivike. Alhambra sicer obsega šest palač, pet jih je povezanih v kraljevi objekt, ki je najveličastnejši in vsebuje dva okrogla stolpa, več kopališč, administrativni in kraljevi del, tudi harem.

V okolici trdnjave so najlepši in najbolj znani poznosrednjeveški grajski vrtovi v Evropi. Te so najprej zalivali z deževnico, ki so jih zbirali v vodnjakih, kasneje pa so uredili vodovod. Vrtovi Generalife so navdušili tudi vladarje severnejših držav, ki so dali takšne vrtove urediti tudi ob svojih palačah. Gre za mešanico vodnjakov, bazenov, ribnikov in cipres ter raznovrstnega drugega cvetja in grmovnic. Po pregonu Mavrov se je njihov stil pomešal z zahodnosredozemskim in postal priznan in prepoznaven po vsej Evropi, prav gotovo pa jih lahko srečamo tudi kje drugje.