Lepo je, če te imajo navijači radi

Anžeta Kopitarja vsaj ljubiteljem športa ni treba več predstavljati. Zadnje leto najslavnejši slovenski hokejist, ki ni upihnil še niti dvajset svečk, se je po kratkih počitnicah začel pripravljati na svojo drugo sezono v najmočnejši hokejski ligi na svetu, NHL.

Se še spomniš svoje prve poti prek Atlantika?

»Od tega je že kar nekaj časa, se pa seveda še kako dobro spominjam, ko smo leta 2000 z reprezentanco potovali na neuradno svetovno hokejsko prvenstvo, tako imenovani Quebec International Pee-Wee. Stari smo bili dvanajst, trinajst let, bilo smo majhni in Ameriko oziroma Kanado smo si predstavljali kot drug svet, kjer je vse večje, drugačno kot doma. To so res lepi spomini, izkušnja, ki si jo bom za vedno zapomnil. Odigrali smo nekaj lepih tekem, videli smo, kaj pomeni iti v svet, daleč od doma, in ko sem šel naslednjič, sem si že lažje predstavljal, kaj me čaka.«

 

Si že takrat razmišljal, da bi nekoč igral v tujini, morda v eni od slovitih NHL ekip?

»Seveda. Mislim, da so to sanje vsakega mladega hokejista in tudi sam sem si želel tega. Že ko sem prvič stopil v ogromno dvorano v Quebecu, sem si predstavljal, kako lepo bi bilo kdaj igrati pred polnimi tribunami, v katerem od slavnih moštev, v takšni veliki dvorani.«

 

Gotovo je oče Matjaž kot hokejist in trener veliko pripomogel k tvojim uspehom. Kaj pa drugi?

»Daleč od tega, da bi za vse lahko skrbel oče. Zame so skrbeli vsa družina Kopitarjev, prav tako Katniki, mamini sorodniki. Vsi so me spodbujali in me vozili na treninge in tekme. Ko je prišel čas za obdarovanja, od rojstnih dni do Božička, so vedno poskrbeli, da sem dobil potrebno novo opremo in teh daril sem bil najbolj vesel. Zato sem hvaležen prav vsem, ki so mi pomagali, prav tako pa ne bom pozabil, da so me od prvih korakov naprej spremljali na tekmah in me spodbujali pri treningih. Mislim, da vsaj na Jesenicah niso zamudili prav nobene tekme.«

Prvič smo vsi jokali

Že pri šestnajstih si šel po hokejsko znanje na Švedsko. Je bilo težko pustiti vse, ki te imajo radi?

»Zame je bila Švedska, igranje na Švedskem, res življenjska prelomnica. Ko danes razmišljam o tem, pa je bila to tudi pomembna izkušnja in še malo mi ni žal. Je pa res, da je bilo prvič ob slovesu na letališču v Celovcu zelo hudo. Mislim, da smo prav vsi jokali, težko je bilo tako meni kot vsem domačim. Takrat sem prvič res videl, koliko jim pomenim, pa tudi, koliko oni pomenijo meni.«

 

Kljub temu da si se za uspeh in igranje v NHL ligi moral odreči marsičemu in trdo trenirati, pa tudi mlajši brat Gašper, ki te dni zaključuje osnovno šolo, namerava po tvojih stopinjah?

»Ja, Gašper si res želi igrati hokej, navdušen je nad Ameriko, to so njegove sanje in škoda bi bilo, če mu jih ne bi pomagali uresničiti. Seveda bo moral hoditi tudi v šolo in čeprav si morda sedaj še marsikaj idealizira, je zelo vnet nad odločitvijo, da gremo avgusta vsi skupaj v Los Angeles.«

 

Ste se sedaj že dokončno določili, da odidete vsi štirje?

»Ja, mami in Gašper zagotovo gresta z menoj, pa tudi ati je vedno bolj navdušen. Dokončno pa se bo najbrž odločil v začetku junija, ko se vrneva iz Amerike.«

Letošnje počitnice so bile kratke

Po svetovnem prvenstvu v Ljubljani si vzel nekaj prostih dni. Koliko časa bodo trajale počitnice?

»Res sem malce »odklopil«, sedaj pa sem znova začel trenirati. Za začetek sta to fitnes in tek.«

 

Udeležuješ se tudi humanitarnih akcij, srečanj s športniki. Je to naporno?

»Ne, rad grem, posebej če gre za športno srečanje, ko se hkrati še malo prepotim.«

 

Nekajkrat si že omenil, da imaš punco. Imaš dosti dela tudi z drugimi oboževalkami?

»Ja punco imam v Mariboru, skupaj pa sva že več kot dve leti. Ostala dekleta pa me ne oblegajo preveč, ne vem, zakaj se me bojijo. Morda jih je sram … naj jih ne bo! Seveda pa naj ne pričakujejo preveč …«

Slava mu ni stopila v glavo

 

Tudi v Los Angelesu si z dobrimi hokejskimi predstavami hitro postal popularen. Te slava obremenjuje?

»Jaz sem se v Ameriki osredotočil na hokej, vse kar je bilo zraven, pa je seveda dober občutek. Lepo je doživeti, da te imajo navijači radi, da te spodbujajo in da si popularen. Vendar pa sem ves čas skušal živeti tako, da mi slava ne bi stopila v glavo.«

 

Menda so bili dresi s tvojim imenom oziroma priimkom med najbolj iskanimi?

»Ja, to mi je bilo pa všeč. Za vsakega igralca je pač dober občutek, če te navijači sprejmejo, te imajo radi. To mi je - sploh na domačih tekmah - dalo še dodatno energijo.«

 

Z očetom te dni odhajata v Los Angeles. Se bosta udeležila tudi podelitve nagrad za najboljše novince?

»Ja, precej dogovarjanj naju čaka in za nekaj dni potujeva čez lužo. Na podelitev nagrad za najboljše novince pa ne greva, saj sem izpadel iz trojice najboljših. Izbrali so Rusa Jevgenija Malkina, Američana Paula Stastnyja in Kanadčana Jordana Staala.«

Še naprej ostaja »kralj«

Koliko sezon še ostajaš pri Kingsih?

»Pogodbo imam še za dve leti in toliko časa mislim še ostati, če me seveda ne bodo zamenjali. Vendar pa so mi pred odhodom povedali, da bodo okoli mene gradili ekipo in zato tega najbrž ne nameravajo.«

 

Se v Los Angelesu in v ekipi kraljev dobro počutiš?

»Ja, zelo dobro. Všeč mi je, ljudje me imajo radi, imamo dobre navijače, na vse sem se privadil in nič ne bi bil navdušen, če bi moral drugam.«