Čarobna moč pravljic

Besedilo: Damjana Šmid
nedelja, 6. april 2008 / 06:00

Ko je Rdeča kapica prišla v gozd, je srečala volka. Ni vedela, kakšna hudobna žival je, in zato se ga ni nič ustrašila. "Dober dan, Rdeča kapica," ji je rekel volk. "Dober dan, volk," je odgovorila deklica.

Pa je volk babico kar požrl?

Naj povem vse, ali naj pravljico malce prikrojim in volka kar spustim … Naj rečem, da se je volk samo šalil in da ni hudoben, ampak je samo malce bolj divji kuža? Naj babico zaprem v omaro, da je ne požre volk? In kaj naj vendarle rečem za lovca, ki je volku razparal trebuh? Pa za malo deklico, ki je volku nabasala kamne v trebuh, namesto da bi pustila ubogo žival na miru … Takole po pedagoško bi lahko še pomodrovala, kakšna neki je mama od Rdeče kapice, da jo kar samo pusti v gozd … In kje je njen ata? Pa varuh otrokovih pravic in še kdo … Ja, odrasli znamo iz pravljic narediti vse kaj drugega kot navadno preprosto zgodbo. Zato jih nekateri ne pripovedujejo, drugi jih skrbno izbirajo, da v njih ni nobenega volka ali mačehe, in tretji jih enostavno vzamemo takšne, kot so. Pravljica je samo pravljica. Nekoč, nekje in pika.

Pravljice so odsev nekega časa, na simboličen način povedane življenjske preizkušnje z nauki in željami ljudi.

So krute pravljice ali svet?

O učinkih pravljice in njeni vrednosti je bilo prelitega veliko črnila in marsikdo je črtal s spiska knjig najbolj znane Grimmove pravljice, ker so menda prekrute za otroški svet. Pa to res drži? Kako naj potem otrok vstopi v svet, če mu prihranimo namišljeno doživljanje vsega, kar diši po staranju, smrti, goljufiji, ljubosumju in vsemu, kar bi včasih tudi odrasli radi črtali iz svojih življenj? Mar ni pravljica prav zato uporabna, ker je v njej hudobno in dobro v nekem ravnovesju in se iz miru preliva v napetost in obratno? Kaj ni prav zato nekakšen učbenik življenja, če le hočemo v njej videti vse modrosti? Res je nastajanju najbolj znanih pravljic botroval povsem drug čas, zato so bolj ali manj stereotipne, toda ali niso ravno tako stereotipne reklame, ki jih vidimo ustvarjene v modernem času, mnogo let od takrat, ko je sklonjena ženica prala oblačila svojega junaškega moža v potoku in je v njem zagledala zlato ribico. Danes pa ženica namesto ribice zagleda nekaj, kar bo razbilo vodni kamen, da bo lahko srečno prala še do konca svojih dni … Mar ni zastarela tudi naša predstava o puberteti, ki bi jo radi nekateri kar črtali z razvoja svojega otroka in ga ohranili majhnega in ubogljivega? Po čem se torej razlikuje od Trnuljčice, ki je puberteto kar prespala in svojim staršem prihranila marsikatero težavo? No, na srečo svojih staršev se je vsaj dobro poročila … Vsako pravljico lahko pogledamo z različnih zornih kotov, jo analiziramo in seciramo ter o njej sodimo. Samo čas pa je tisti, ki pokaže pravo vrednost. Pravljice se berejo s srcem.

Merila za pravljice ter vso otroško in mladinsko literaturo postavljajo otroci. Če jim je nekaj všeč, bodo hoteli še in še. Če jim ni, lahko zapakiramo v še tako lepo embalažo, pa jim zgodbe ne bomo oddali.

Vzgojna sporočila pravljic

Pravljice imajo že same po sebi toliko sporočil, da ni nobene potrebe, da jih razlagamo ali celo spreminjamo. V mislih imejmo vedno starost otrok in njihovo zanimanje. Če je otrokom pravljica všeč, jo bodo vedno znova jemali v roke in nas prosili, da jo beremo ali pripovedujemo. Po tem se ravnajmo. Mogoče bomo šele čez čas ugotovili, kaj otroka v zgodbi privlači, katero sporočilo mu je všeč ali s kom se poistoveti. Pri branju se sprostimo in sledimo otroku. Ga je strah, hoče ponavljanje določenega dela, ima rad zaplete, mu odleže, ko je srečen konec? Podoživljanje občutkov drugih ljudi otroku pomaga, da zna videti in sprejeti tudi svoja čustva. Poleg tega spozna, da ni samo njega strah in da so tudi drugi otroci ljubosumni. In celo odrasli … samo poglejmo mačeho uboge Sneguljčice … V svojem egocentričnem svetu zna otrok s pomočjo pravljičnih junakov narediti prostor tudi za druge. Pomembno sporočilo pravljic se skriva v premagovanju ovir, kar je zelo življenjsko. V nasprotju z današnjo vzgojo pravljični junaki sami nosijo posledice svojih odločitev. Kakor si boš postlal, tako boš spal … Pravila v pravljicah veljajo in čarovnica si ne premisli, ko reče, da bo princa začarala v žabo. Zares ga začara in ne reče, ej, oprosti, naj ti bo danes oproščeno in te bom začarala šele jutri … Takšna pravila pomenijo otroku varnost. Zato je tu sporočilo tudi za starše. Kar rečemo, tega se držimo.

Mogoče imajo otroci tudi zato radi pravljice – ker so kljub vsem nesrečnim prigodam varne. Napake so dopustne in človeške. Ni pridiganja, so samo posledice. Junaki verjamejo vase in na koncu se vse srečno konča …