Besede

Rada imam besede. Z njimi se igram, jih sestavljam, črtam in premetavam sem in tja. Imam jih za svoje zaveznice, pogosto pa mi prav njihova uporaba prinese tudi težave.

Je že tako, da je včasih jezik hitrejši od pameti … Tako razmišljam, da najbrž ni naključje, da imamo samo ena usta in dvoje ušes. To je jasno sporočilo, da naj bi več poslušali, kot govorili. Veščina poslušanja nam še kako koristi pri vzgoji otrok. Ampak kaj, ko smo starši prepričani, da je naša dolžnost, da otroke ves čas sprašujemo, zaslišujemo, jim prepovedujemo, moraliziramo, dajemo nasvete in od jutra do večera nekaj govorimo. Čisto malo, majčkeno pa jih tudi poslušamo. Če bi bili večkrat tiho, bi zvedeli več.

Tako kot zvemo ob večerih, ko se na kavču tiščimo drug k drugemu kot majhni mucki. V naročju je knjiga in v njej podobe. V podobah pa svet, ki ga ne poznamo. Prav ta svet nam pomaga, da odkrivamo v sebi svoje podobe, vsakdanje strahove in radosti. V knjigi najdemo mir, ki ga izgubljamo v vrvežu današnjih dni. Otroške duše se v pravljicah spočijejo in so lahko, kar so. Brez pričakovanj, zahtev, nalog. Sporočila so jasna in za otroke veliko bolj razumljiva kot za odrasle. Razumejo jih s srcem in preprosto. Prav takšna naj bi bila vzgoja. Srčna in preprosta. Z besedami, ki otroka opogumljajo, mu dajejo zaupanje v svet in vero vase.

Naj bo april mesec prijaznih besed in bližine. Ne hranimo lepih trenutkov za posebne priložnosti. Da ne bomo nekega dne obžalovali, ker smo preveč hiteli, bili preveč pomembni, preveč delali. Da ne bomo nekega dne jokali, ker se nismo več smejali. Danes je pravi dan. Za smeh, za pravljice, za skakanje po lužah, za skupne trenutke. Jutri bo morda že prepozno. Naj nas otroci spomnijo na otroke v nas in naj se odrasli, resni ljudje malce umaknejo. Pravljice so nam pri tem lahko v pomoč. Drugega aprila je bil mednarodni dan knjig za otroke, otroške in mladinske literature. Ta dan je obletnica rojstva pravljičarja Hansa Christiana Andersena. Pred nami je triindvajseti april, ko praznujemo svetovni dan knjige. V Kataloniji si takrat podarijo knjigo in cvet. Med enim in drugim praznikom je dvajset dni. Če odštejemo včerajšnji dan, nam ostane še devetnajst dni. Kar pomeni devetnajst večerov. Zakaj ne bi brali prav vsak večer? Zakaj ne bi otrokom podarili pol urice besed, ki bodo povedale več kot vsi nasveti? Jim dali sebe kot najbolj mehko blazino in najboljši program? Rezultat je zagotovljen. Vendar bodo vedeli samo tisti, ki bodo to zares storili.

Poleg tega namiga vam tokrat podarjamo še razmišljanje o pravljicah, o umazaniji, nakupovanju in o oblačenju otrok. Mogoče boste prebrali katero izmed knjig, ki vam jih priporoča knjižničarka Mateja. Če vas napade dolgčas, lahko izdelate svojo pomladno družino, rešite križanko in ustvarjate v raziskovalni knjigi. Ali pa se odzovete na vabila, ki jih najdete takoj za tole stranjo. Kakorkoli že - naredite si lepo pomlad.