Opazil ga je celo Carl Lewis

Luka Janežič, devetnajstletnik iz Vodic, je najmlajši od osmerice slovenskih atletov, ki bodo nastopili na svetovnem članskem atletskem prvenstvu, ki se bo v Pekingu začelo ta konec tedna.

Ljubljana – Pred atleti je najpomembnejše tekmovanje sezone, svetovno prvenstvo v Pekingu. Na Kitajskem bo kot edini Gorenjec nastopil 19-letni Luka Janežič iz Vodic, član Kladivarja. Tekel bo na 400 metrov, v disciplini, v kateri je letos prišel do uspeha kariere. Na evropskem prvenstvu za mlajše člane je osvojil bronasto medaljo. Opazili so ga že tudi v tujini. Štipendijo so mu ponujali čez lužo, med njimi tudi Carl Lewis kot skavt za Houston, a Luka ostaja v Sloveniji.

Glavni cilj sezone je za vami.

»Res je. Glavni cilj sezone je bilo evropsko prvenstvo za mlajše člane. Že pred sezono sem vedel, da imam tam možnosti za finale. Ko sem 1. julija v Velenju s 45,44 na 400 m postavil osebni rekord in izpolnil normo za Peking, sem se kar naenkrat znašel v vlogi favorita. To je bilo zame prvič na tako veliki tekmi in ni bilo lahko. Psihično je bilo zelo naporno, tako da sem zelo vesel, da mi je uspelo osvojiti medaljo. To je za zdaj največji uspeh v moji karieri.«

Pred vami je svetovno člansko prvenstvo. Kakšna so vaša pričakovanja?

»To mi je kot nagrada. Če bi se približal osebnemu rekordu, mislim, da bi zadoščalo za polfinale. To je cilj, kaj bo, bomo pa videli. Gre za svetovno in še člansko prvenstvo. Sezona je zelo dolga. Običajno sem jo tak čas že zaključil in bil na dopustu.«

Letos ste naredili velik korak naprej. Za koliko ste izboljšali osebne rekorde?

»Nisem si mislil, da bo napredek tako hiter. Odkar sem prestopil v Kladivar in kariero nadaljeval s trenerjem Rokom Predaničem, sem naredil velik preskok. Kar naenkrat sem iz perspektivnega, zelo dobrega atleta prišel skoraj na vrhunski nivo. Vem, da bo popravljati rezultati vedno težje. Moja disciplina je 400 m, tudi 200 m. Na državnem prvenstvu sem nastopil še na 100 m in bil prav tako državni prvak z osebnim rekordom 10,50, kar je zelo dober rezultat. V teku na 400 m sem v primerjavi z lansko sezono na prostem osebni rekord izboljšal za sekundo in pol, na 200 m za pol sekunde, na 100 m pa za tri desetinke. To je izjemno.«

V teku na 400 m vam še stotinka manjka do državnega rekorda Matije Šestaka.

»Sem zelo blizu rekordu tudi na prostem, v dvorani sem ga postavil januarja, se pa s tem ne obremenjujem.«

Kje imate rezerve?

»Največ rezerve je v številu treningov. Marsikateri moj vrstnik trenira vsak dan dvakrat na dan, jaz imam četrtek in nedeljo prosto. Nekaj so tudi izkušnje in psihična pripravljenost.«

Nase opozarjate že kar nekaj let. Katere so bile glavne prelomnice v vaši karieri?

»Kot otrok sem bil zelo živahen in starša sta me v tretjem razredu vpisala v Atletski klub Medvode. Atletinja je bila že moja mami. Tako se je začelo. Treniral sem pod vodstvom Francija Bohinca, ki mi je dal ljubezen do atletike. Morda sem prav zaradi njega še danes v tem športu. Ni me 'pretreniral', treningi se mi niso zamerili. Od leta 2010 naprej sem začel atletiko resno trenirati, prej je bilo bolj igranje. Prvič sem odtekel normo za veliko tekmovanje, za svetovno prvenstvo za mlajše mladince, kjer sem nastopil na 200 m. Leta 2012 sem prestopil k Predaniču in sezona kasneje je bila prva pod njegovim vodstvom. To je bil ključni trenutek, ko sem sploh začel teči na 400 m. Do tega je prišlo čisto po naključju. V klubu so želeli, da tečem v štafeti 4 krat 400 m. Meritve so pokazale, da sem zelo hiter. Sicer pa sem v mlajših kategorijah dobro skakal tudi v višino in daljino. Verjetno bi bil uspešen tudi v mnogoboju, a odločil sem se za 400 in 200 m.«

Atletiko trenira tudi vaša sestra, ki pa je ostala v Medvodah.

»Lara je moja sestra dvojčica. Teče na 800 m in letos je bila tretja na državnem prvenstvu, tako da je zraven. Je zelo pridna študentka, jaz pa sem se predal atletiki.«

Kako pa vi usklajujete šport in šolo?

»Zaključil sem četrti letnik srednje biotehniške šole v Ljubljani, pozimi me čaka še matura. Načeloma nameravam tudi študirati, a ne še sedaj. Najbolj pomembni sta trenutno atletika in matura.«

Kaj počnete, ko niste na stadionu?

»Med sezono sem tudi izven stadiona povezan z atletiko: ali sem na masaži, imam fizioterapije, obveznosti do medijev, pokroviteljev ... Ko sem doma, se skušam spočiti, odmisliti atletiko, a je težko. Včasih sem igral kitaro, sedaj tudi za to ni več časa.«