V spomin: Jože Logar (1943–2015)

Besedilo: Črt Kanoni
Kategorija: Slovenija / torek, 4. avgust 2015 / 19:40

Najina skupna profesionalna radijska pot se je začela nekje sredi sedemdesetih let. Poznala sva se najmanj štirideset let. Jože Logar je bil eden najbolj prepoznavnih radijskih glasov takratnega Radia Ljubljana. Ob Viliju Vodopivcu, Jerneju Piklu, Slavku Kastelicu, Ediju Mohorku in Radu Časlu so v spominu nekoliko zrelejše generacije ostala njegova vodenja četrtkovih večerov domačih pesmi in napevov, seveda pa tudi nedeljskih oddaj Še pomnite tovariši. Njegov glas in njegova interpretacija sta bila vedno prepričljiva in čisto vseeno je, kakšne zvrsti je bila oddaja, ki jo je moral glasovno oblikovati. Akademija za gledališče, radio, film in televizijo mu je izbrusila vse tisto, kar so mu v zibel položile rojenice. Bi zvenelo nečimrno, če bi dejal, da se je Jože svojega daru in svojega delovnega orodja, glasu torej, zavedal? Sploh ne! Vedno je bil pozoren na svojo povedano besedo. Zavedal se je svojega poslanstva javnega govorca in javne osebe in njegov govor, nikoli izumetničen, je bil docela enak pred mikrofonom ali pa v pogovoru z branjevkami na ljubljanski tržnici, kamor je neizmerno rad zahajal ob sobotnih dopoldnevih.

Jože je osrednji slovenski radijski postaji leta 1977 dal slovo in se pridružil mladi ekipi novoustanovljene radijske postaje Radio glas Ljubljane. Seveda je postal tudi tu spoštovan kolega in mentor mnogim mladim, ki so danes prepoznavna imena slovenskega radia in televizije. Najine poti so se znova križale pred natanko dvajsetimi leti, ko sem postal odgovorni urednik Radia glas Ljubljane. Nesebično mi je ponudil svojo pomoč in nikoli je ni unovčil niti je ni poskusil. Takrat, ko je bilo treba postavljati vse na novo, mi je ves čas stal ob strani, saj je radijsko postajo poznal najbolje od vseh zaposlenih. Pa vendar! Ljudje pravijo, človek obrača – bog obrne. In je naneslo tako, da sva oba odšla z radia na Gorenjsko televizijo. Bil je edini, ki sem ga povabil k sodelovanju. Gledalci GTV-ja že vedo, zakaj.

Zdi se, da je Jože znova našel svoj novinarsko-voditeljski 'raison d'etre' prav tu, v svojem Kranju, pred kamerami GTV. Kdo s tako širokim znanjem in poznavanjem celotne regijske problematike, kot jo je premogel Jože, bi bolje usmerjal pogovore z gorenjskimi župani? Kdo bi lahko bolje krmaril pogovore z akademsko izobraženimi ljudmi in preprostim kmečkim življem v oddajah Predstavljamo gorenjske krajevne skupnosti, kot je to znal Jože, in kdo bo zdaj, ko sta njegov glas in njegova mogočna postava izginila, utihnila, stal pred mikrofonom vsakoletne prireditve v Dražgošah?

Radijska in televizijska kilometrina sta ga izklesali v odličnega opazovalca bistvenega od nebistvenega in povsem na mestu se mi vsiljuje primerjava s Saint-Exupéryjevim Malim princem, ki je tam, daleč od ljudi in čisto sam na samotni zvezdi dejal, da kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno. Jože je to znal in zmogel.