Ja, to so dobri ljudje

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / ponedeljek, 6. december 2010 / 06:00

"No money, it`s free, my gift ...," je razlagal prodajalec ob stojnici s kipci mačk, ko je enega od njih izročal v roke presenečeni Zali Juliji. Da ga je sam izdelal in je to njegovo darilo njej, da vidi, kako zelo si ga želi.

Na potovanjih našega tipa, ko smo popotniki tako rekoč v vsem odvisni predvsem od samih sebe in lastne iznajdljivosti, se včasih vendarle zgodi, da nam kdaj zmanjka niti. Mornarji bi rekli, da nasedemo tam, kjer bi to najmanj pričakovali. Mislim, da je v takih primerih potrebno razmišljati predvsem čimbolj pozitivno in verjeti, da bo vse v redu. Ob takih primerih se ponavadi od kdo ve kod vzame kdo, ki ti zna in želi pomagati razrešiti nastalo situacijo. To so neke vrste »dobri ljudje«, ki jih potem nikoli v življenju ne pozabiš. No, saj niti ni nujno, da take ljudi srečaš le v stiski, pozitivno te lahko presenetijo na vsakem koraku. Naredijo ti dobro, kar tako, ker so pač dobri ljudje. Tako kot na vseh poteh smo tudi na naši poti do Ukrajine in nazaj srečali nekaj takih ljudi, ki so oddajali same »pozitiv vabrejšan«, kot v nekem drugem kontekstu prepevajo Zablujena generacija.

Recimo mlad policaj v moldavskem glavnem mestu, ki bi lahko od nas »zaslužil« in v žep pospravil polovico njegove plače, ker smo zapeljali v enosmerno ulico, pa nam je na koncu še celo pokazal, kako in kaj naj zapeljemo, da bomo prispeli na pravi naslov. Ali pa fant in dekle v Odesi, ki sta videč, da smo v stiski, prišla do nas in nam pomagala najti poceni prenočišče. In ljudje, ki so priskočili na pomoč, ko je motor spačka … no, o tem bom pisal v prihodnjih nadaljevanjih. Seveda marsikdaj tudi ni bilo nikogar blizu, ki bi se ga potem spominjal do konca svojih dni.

Enega takega pozitivca vedno znova vidim tudi na tejle fotografiji. Kot sem že pisal, rokodelci in preprodajalci na kijevskem Montmartru prodajajo marsikaj. Fant na sliki je na eni mizici prodajal klasično »turistično blago«, na drugi pa je imel nekaj kipcev mačk iz mavca ali keramike, prve cenejše, druge nekoliko dražje. Naša Zala Julija, velika ljubiteljica živali, še posebej mačk, se je takoj zapičila vanje. Ja, mačke so lepe, a kam bi pa prišli, če bi kupili vsak kipec … Prodajalec, ki je opazil njeno navdušenje in moj neinteres za nakup, je vzel kip bele mačice, ga dal presrečni Zali Juliji v roke in razložil, da kipce sam izdeluje in ga punci podarja zastonj, saj čuti, da gre v prave roke. Bilo mi je nerodno in sem v roke vzel denarnico. Zavrnil je vsakršno plačilo, češ da gre za darilo in pri tem ostane. Uspel sem ga le fotografirati z Zalo Julijo. Če bodo naši nogometaši na evropskem prvenstvu leta 2012 slučajno igrali v Kijevu, ga zagotovo poiščem.