Doma

Vrnitev v rodni kraj, 4. del

… ''Zelo jih je zanimalo, kaj se dogaja v Sloveniji. Žal sem jim lahko bolj malo povedala, saj se za politiko nisem niti malo brigala. Edine govorice, ki so mi prišle na uho, so govorile o nekem miličniku, ki je dal otroka krstiti in so ga za kazen poslali v Bosno, kjer so po gozdovih še zmeraj lovili četnike in ustaše. Tja je bil menda poslan zato, ker se od tam zlepa ni nihče vrnil …''

Sanje o Jankovi vrnitvi so padle v vodo tisti trenutek, ko je dobil poziv, da mora iti služit vojsko. Že zarana, takoj ko je vse potrebno postorila v hlevu, je sedla na kolo in se peljala več kot 30 km do Ljubljane, kjer je v prvi poštni nabiralnik vrgla pismo za svojega moža. Napisano je bilo v šifrah, za katere sta se dogovorila ob zadnjem obisku.

''V Srbiji je padla odločitev. Janko se ni mogel vrniti domov, ker bi imela oblast še en razlog več, da ga zaprejo. Zato se je skupaj še z dvema drugima, ki ju nisem poznala, odločil, da ilegalno prečka mejo in zbeži v Nemčijo ali v Belgijo. Ko sem to izvedela, ga že ni bilo več v Jugoslaviji. Možje so se najprej nastanili v rudniku v Limburgu, nato pa se je skupaj s prijateljem Milanom preselil v Liege. Življenje je bilo trdo in neizprosno, saj niso znali niti ene belgijske besedice. Vse, kar je zaslužil, je dajal na stran, da je lahko čez pol leta najel skromno sobo. Enkrat konec oktobra sem dobila sporočilo, da se je v rudniku ponesrečil, da mu je hudo in me želi videti. Prosila sem za potni list, a ga nisem dobila. Od skrbi sem shujšala za več kot deset kilogramov, bila sem kot prikazen. Po enem mesecu pa se je pri meni oglasila daljna sestrična, poročena z moškim, ki je za primerno vsoto uredil tudi nemogoče stvari. Predlagala mi je, da nanjo prepišem eno od parcel, kjer si bosta, ko bosta šla v pokoj, postavila vikend, v zameno pa bom dobila potni list. Malo da ji nisem pljunila v obraz, pokvarjenki nemarni, a sem stisnila zobe in naredila vse, kar mi je predlagala. Ko je šla, sem jo dvakrat preklela, vsaj to. Spet so bili sosedje tisti, ki so mi najbolj pomagali. V solzah smo se poslovili, ko sem nekega ponedeljka točno pet čez polnoč sedla na vlak. Otroka sta vriskala od veselja, saj sem jima rekla, da si gremo ogledat Indijo Koromandijo. Vozili smo se vso noč, ob osmih zjutraj smo prispeli v München. Do naslednjega vlaka je bilo treba počakati več kot štiri ure. Odhitela sem na blagajno, da bi kupila vozovnico. Tam je sedela ženska, ki me je ogovorila v srbohrvaščini in mi rekla, da karte ne bom potrebovala, naj se raje ozrem okoli sebe in bom sama videla, zakaj. Malo je manjkalo, pa bi me pobralo od šoka! Naglo sem se ozrla čez ramo, pri trafiki, le streljaj stran, je stal moj Janko in se mi smehljal. Roko je imel v opornici in tudi šepal je, ko je stopal proti meni, a nič zato. Planila sva si v objem, otroka sta vreščala od veselja, bilo je nepopisno lepo, skoraj nemogoče opisati z besedami. Janko je najel stanovanje, v katerem smo skupaj – in to sami – preživeli skoraj deset nepozabnih dni. Bilo je kot v pravljici. Po dolgem času sem se počutila kot srečna, poročena žena. Tudi otroka sta kar zacvetela, Janko se je z njima pogovarjal, kot bi bila odrasla. Povedal jima je, da mora ostati naše srečanje še naprej skrivnost, ker drugače lahko pridejo miličniki in me odpeljejo. Ob slovesu mi je obljubil, da si bo poiskal delo kje bližje. S seboj pa mi je dal tudi nekaj denarja, ki ga je dobil za odškodnino pri nesreči v rudniku. 'Naredi šoferski izpit in si kupi fička,' mi je predlagal, ko smo si na peronu podali roke v slovo.''

Obisk je čez devet mesecev rodil konkretne sadove, dojenčica pa je družinici za nekaj časa onemogočila bližnje stike.

''Spet je prišla na obisk sorodnica in že na vratih, ko me je pozdravila, sem vedela, da ima spet nekaj za bregom. Nič ni slepomišila, takoj je predlagala kupčijo. V zameno za še eno parcelo je bila pripravljena urediti papirje za Janka, da se bo lahko vrnil domov. Začudila sem se, saj sem vedela, da se je z ubežniki dogajalo marsikaj. Mnogi se – tako kot Janko – niso upali vrniti, tisti pa, ki so tvegali, so šli v zapor. Če ne boš sodelovala, lahko naredimo, da ga ne boš nikoli več videla, mi je zagrozila s sladkim nasmehom na obrazu. Privolila sem. Četudi bi mi predlagala, naj ji podarim kar celo kmetijo v zameno za Janka, bi pristala. A je potem trajalo več kot pol leta, da se je ponovno oglasila. Na mizo je vrgla potni list, otrokom razdelila bombone, jih malo pocrkljala in izginila. A se je čez pet minut vrnila. 'To ti še povem,' je rekla, 'če boš imela kdaj kaj nemških mark odveč, me pokliči, da ti jih zamenjam v dinarje.' Obstala sem z odprtimi usti, dala mi je vedeti, da o meni in o Janku ve – vse. Počutila sem se kot igrača v njenih rokah, zavedajoč se, da dokler se bo od mene nadejala koristi, toliko časa sem varna pred njo.''

Pisalo se je leto 1969, ko se je Janko po dolgih letih izgnanstva upal vrniti v domači kraj. Vaščani so mu priredili pravo veselico, saj so ga sprejeli s harmoniko in pojedino, ki so jo pripravile ženske. Otroci so medtem že skoraj odrasli, Idini lasje so bili oplemeniteni z obilico sivine, le v očeh je žarel mladostni žar, ki ga ni bilo moč pogasiti.

''Minili so meseci, preden sem lahko ponoči mirno spala,'' se spominja Ida. ''Tlačila me je nočna mora, v kateri sem videla miličnike, ki so butali po vratih in potem odvlekli Janka s seboj. Ko sem končno spoznala, da se nič od tega ne bo zgodilo, mi je bilo žal, da sem sorodnico preklela. Če sem iskrena, sta z možem (ali kaj je že bil) res živela bogato in razkošno, a kaj, ko ona ni bila srečna.''

Janko se je po vrnitvi hitro prijel dela. Prihranjenega je imel kar nekaj, tako da je družina tudi po finančni plati laže zadihala. Vseeno sta se jim skromnost in varčnost že do te mere zalezli pod kožo, da ni nikomur padlo na pamet, da bi metal denar skozi okno.

Janko se je v tujini za preživetje privadil marsikateremu delu. Pogosto je v šali dejal, da zna marsikaj, le šivati in nogavic plesti ne. Bil je eden prvih, ki je odprl obrt za nekakšno strokovno pomoč na domu.

''Poklicali so ga, če se je komu zamašil odtok, če je bilo treba zamenjati pipo, žarnico ali pozidati kakšno steno. Vse je znal. Daleč naokoli je postal znan po vrtnih utah. Bile so zelo lepe in ne predrage. Obnovil je rojstno hišo, čebelnjak. Asfaltirali smo cesto, na novo posadili sadovnjak. Potem pa so ga nekoč prosili, da bi prišel pomagat pri izdelavi nove slamnate strehe. Ko so končali, se je utrgal oblak, odnesel je most, Janko med vožnjo domov tega ni opazil – zgrmel je v reko. Našli so ga šele naslednji dan …''

Bolečina ob izgubi moža je bil velika in traja še vse do današnjih dni. Tolaži jo le misel, da sta imela čudovit zakon – kljub težkim preizkušnjam ju je povezovala iskrena in globoka ljubezen.

(konec)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Gorenja vas-Poljane / četrtek, 23. februar 2012 / 07:00

Nova ploščad pred Štefanovo hišo

V občini Gorenja vas-Poljane z dvema občinskima podrobnima prostorskima načrtoma urejujejo prostor pred Štefanovo hišo v Poljanah in ob zgornji postaji šestsedežnice na Starem vrhu.

Objavljeno na isti dan


Gospodarstvo / ponedeljek, 22. april 2013 / 07:00

Anketa: Davčni dolžniki razkriti javnosti

Davčna uprava RS je minuli ponedeljek objavila napovedani seznam davčnih dolžnikov. Ste si ogledali, kdo vse je na njem? Menite, da bo objava imela kakšne pozitivne učinke?

GG Plus / ponedeljek, 22. april 2013 / 07:00

Vaš razgled

Nasveti / ponedeljek, 22. april 2013 / 07:00

Taktirke, ampak kuharske

Ljubitelji glasbe vedo, da sta letos dve pomembni obletnici: dvestota obletnica rojstva Richarda Wagnerja in Giuseppeja Verdija. Poleg kulturnih dogodkov za sladokusce, ki uživajo v melodijah in...

GG Plus / ponedeljek, 22. april 2013 / 07:00

V kamen vklesane zgodbe

Zgodbe lani umrlega kamniškega alpinista Metoda Humarja, po katerih je bil znan daleč naokoli, ne bodo nikoli pozabljene. Po njegovem pripovedovanju jih je zapisala njegova nečakinja Andreja Humar in...

GG Plus / ponedeljek, 22. april 2013 / 07:00

Univerzalni dohodek

Začelo se je zbiranje milijona podpisov za zakonski predlog, da se v Evropski uniji uvede univerzalni temeljni dohodek. Dobil bi ga vsak Evropejec, ne glede na siceršnje dohodke. Pobuda sama po sebi n...