Ošpekelj, kikla z modrcem in bertah na pas

Tomaž Rehberger z Zgornje Bele je že dolga leta predan zbiratelj starih oblačil, kakršne so nosili njegovi predniki. Hrani jih v predalniku, ki je bil del bale njegove babice, in želi, da ostanejo del njihove družinske dediščine.

S temi dragocenimi predmeti oblačilne dediščine in s fotografijami, ki pričajo, kako so se ljudje v preteklosti oblačili, je sodeloval tudi pri nedavni izdaji knjige Oblačilna podoba Preddvorčanov in okoličanov v preteklosti.

»Stara oblačila zbiram od ranega otroštva. Prva stvar, ki sem jo dobil, je bila menda židana ruta in ošpekelj (nabrana bluza) od prababice. Kose oblačil, nekatere stare tudi 130 let, bom sedaj vse označil z listki in svojcem naročil, naj jih potem, ko me več ne bo, dajo, kamor hočejo, kar pa je našega, hišnega, naj ostane kot dediščina za naprej. Ljudem vedno govorim: ne mečite stran, to je vaša dediščina, za druge nima take vrednosti kot za vašo hišo. Če pa že nameravate zavreči, raje poiščite zbiratelja, ki mu to nekaj pomeni,« razmišlja Tomaž Rehberger.

Bi se oblačila iz njegovega predalnika še lahko oblekla? »Ko sem z Gorenjskim muzejem sodeloval pri razstavi, so mi zabičali: bog varuj, da to kdo obleče, in bog varuj, da te stvari visijo. V oblačilih je veliko blaga, material je težak in zato je bolje, da so zložena v predalniku. Oblačila gredo le oprana v »kosten«, brez likanja, da ne porumenijo, polikamo jih šele tik pred oblačenjem. Peče (na poseben način zavezana ženska pokrivala, op. p.) perem samo z mlačno vodo. Peče, pa naj so bile iz tila ali bombaža, so bile dobro »poštirkane« in so tudi po pranju še zelo trde,« razlaga Tomaž Rehberger. In pove tudi, da ta oblačila niso za oblačenje. Včasih so jih pri folklori nadeli kakšnemu vitkemu dekletu, današnja dekleta pa jih težko oblečejo. V preteklosti so bila, sodeč po fotografijah, še bolj »priščipnjena« kot danes, saj so ob slabi hrani ves čas garala na poljih.

Gospodi všečna kmečka noša

Stara oblačila pripovedujejo zanimive zgodbe. Tomaževa družinska pravi: »Prababica in pradedek sta na začetku prejšnjega stoletja kupila mlin in žago. Leta 1911 je prababici mož umrl in ženska je s tremi otroki ostala sama in gospodarila na mlinu in žagi, kupljenima na »puf«, in opravljala vsa težaška dela. Zanimiv je bil dogodek, ko sta prababica in njena hči (teta mojega očeta) na žago valili hlode. Prišla je graščakinja, gospa Wurzbachova, vsa fina v klobuku in s psičkom, in ju opazovala. Stara teta mi je pripovedovala: Naš mat' so bili zmeraj čedno napravljeni in vse življenje po starem, nič z modo naprej, v ošpekeljnu, kikli z modrcem iz plavega blaga s pikami in bertahom na pas. To je bila stara kmečka noša. Neverjetno podobno obleko vidimo na freski iz leta 1469 v cerkvi nad Mačami. Gospa Wuruzbachova ju torej nekaj časa molče opazuje in nato odide. Čez nekaj tednov pa pride nazaj čisto enako opravljena kot moja prababica: v ošpekeljnu, kikli z modrcem in bertahom. Tako se ji je dopadla kmečka obleka, da je našla »mojškro« in si dala delat enaka oblačila. Samo zraven je stala nekaj časa, kot da se želi pokazati, nato je odšla. Tako mi je pripovedovala očetova teta, rojena leta 1904, njeno pripoved o tem dogodku sem posnel tudi na kaseto.«

Več starih oblačil in tudi rjuha z monogramom Marjane Zupan iz leta 1922 je v Tomaževem predalniku. Tudi ta je bil del bale. Tomaža je presunilo, da so imele v preteklosti neveste, torej dekleta okoli dvajsetih let, v bali tudi že oblačila za na pare.

Spodrecana krila za k delu

Tomaž je tudi folklornik. V preteklosti je plesal pri Alenki Krišelj in Mirku Udirju, pozneje pri folklorni skupini Iskraemeco, kjer sedaj še igra na tamburico in se ukvarja s scenariji za prireditve, pomaga pa tudi z oblačili. Pri folklori vztraja, da se za oblačila uporabljajo tudi stara poimenovanja, kajti tudi narečni jezik je del kulturne dediščine. Pri folklori so predstavili tudi osem parov s spodrecanimi oblačili.

»Ženske so si pri delu spodrecale krila, da so bila dovolj od tal, da jih niso ovirala pri delu in jim je bilo manj vroče. Vendar je to sodilo k delu, in ne k plesu. Zato sem scenarij za folklorno srečanje priredil tako, da se je ena od deklet spozabila in pustila krilo spodrecano, ko je šla plesat, nato jo je mat' prišla okregat. Na ta način smo pokazali ta način oblačenja in hkrati dali vedeti, da ni sodil k plesu, ampak k delu,« pravi Tomaž Rehberger. Ponosen je še na eno posebnost v oblačenju iz svoje vasi. »Soseda, Cucova Johana, je edina znala iz rute narediti provizoričen klobuk. Nosili so ga pri žetvi. Ko sem bil star deset let, smo otroci zunaj kartali in kdor je izgubil, je moral opraviti neko nalogo. Jaz sem moral Cucovo Johano vprašati, kako se iz rute naredi klobuk. To sem si zapomnil in to kazal tudi dr. Bojanu Knificu in Marjani Žibert iz muzeja. Ponosen sem, da se je dobra stvar tako ohranila. Žensko sem tudi slikal, komaj nekaj mesecev pred smrtjo, in tako je stvar tudi dokumentirana, česar sem zelo vesel, saj bi šlo sicer v pozabo. Ta stvar je šla iz navade, Johana pa je bila zelo ponosna, da to še zna narediti. Z ruto se je dalo marsikaj narediti. Tudi peče so bile zavezane na različne načine, ne le na petelina, kot to poznamo danes. Drugače spomladi kot pozimi, drugače pražnje kot pri delu. To ni bila uniforma, pač pa živa zadeva, ki so jo ljudje prilagajali na različne priložnosti ...«