Fantom je lažje

Vse se zgodi z razlogom, 1. del

Karmen sicer ni vraževerna, vsaj tako pravi, a v življenju je že neštetokrat doživela, da se v pregovoru Vse se vrača, vse se plača, skriva globoka resnica.

V želji, da bi njeno življenjsko zgodbo bolje razumeli, se je najprej vrnila v mlade dni.

»Pri hiši smo bila štiri dekleta, rojena ena za drugo. Oče, ki je imel mizarsko delavnico, je bil strašno razočaran, ker ni mogel zaploditi sina, ki bi nasledil njegovo obrt. Z nami, dekleti, ni ravnal ne lepo ne spoštljivo. Opravljati smo morale vsa moška dela, ki jih pri hiši ni bilo malo. Bila sem najstarejša, od vseh tudi najbolj uspešna v šoli. Same petice! Učiteljica je staršem predlagala, naj mi omogočijo študij. Kaj je bilo hujšega! Mislila sem, da bo očeta kap, ko mu je mama povedala. Tisto poletje po zaključku osmega razreda me je gonil v delavnici do onemoglosti. Delala sem tudi po 16 ur na dan, vmes mi je dovolil le eno uro počitka, in to v času kosila. Izgubila sem menstruacijo, shujšala za devet kilogramov. Nekoč sem se pri razlaganju desk z voza zgrudila. Nezavestno so me odpeljali k zdravniku in nato še pod nujno v bolnišnico. Še danes, a le kot v snu, slišim zavijanje sirene rešilnega avtomobila. Mama me je obiskala šele čez kakšen teden. Prej ji oče ni dovolil. Trdil je, da sem izčrpanost zaigrala, da bi se mu upirala.

A so bile posledice trdega, garaškega dela, ki mu ne bi bil kos niti odrasel moški, krute. Zdravnik je poklical očeta in mu razložil, da potrebujem rehabilitacijo. Dejal mu je tudi, da ga bo prijavil, če bom še kdaj prestopila prag njegove delavnice.

In ker je v vsaki še tako slabi stvari tudi kaj dobrega, moram reči, da sem lahko jeseni vsa ponosna stopila v prvi letnik. Ni mi bilo sicer prav, da je bilo 'samo' učiteljišče, a bolje to kot nič.

Kljub bolečinam, ki so bile moje stalne spremljevalke, sem šolanje končala z odliko. Za očeta sem bila še zmeraj nekoristen 'kripl', 'odpadek', zato ni imel nič proti, da sem nadaljevala študij tudi na univerzi.

Njegov edini pogoj je bil, da sem se sama preživljala. Pa sem se! Z inštruiranjem. Študentska leta so bila med najlepšimi v mojem življenju.

Ves čas pa me je zelo skrbelo za drugo sestro. Pri 22 letih se je poročila, oba z možem sta garala pri očetu. Za obljubo, da bo nekoč delavnica njena, je plačala visoko ceno. Dvakrat je splavila, imela je težave s povešeno maternico. Z možem sta se začela prepirati. Ni mu bilo lahko, saj so se iz njega na vasi norčevali, da ni sposoben zaploditi otroka. Ljudje so lahko zelo kruti. S sestro sta se začela prepirati, nazadnje je pospravil svoje stvari in se odselil v neko najemniško stanovanje. Čeprav sta v naši rojstni hiši preuredila podstreho, in to z lastnim denarjem, je sestra vse pustila in šla za njim.

V letu, ko se je to zgodilo, sem diplomirala in dobila prvo službo. Resda je bila le za določen čas, a vseeno. Vesela sem je bila! Imela sem rada učence, oni pa mene. Tudi v zbornici smo se dobro razumeli med seboj.

Žal pa nesreča pride, ko se je najmanj nadejamo. Oče si je z žago poškodoval roko, odrezalo mu je tudi dva prsta. Kaj sem hotela? Po pol leta, ko mi je potekla služba za določen čas, sem zavrnila podaljšanje pogodbe, se vrnila domov, prepričana, da bom zmogla voditi delavnico. Oče je s težavo in s stisnjenimi zobmi zaposlil nekega moškega, mlajšega fanta iz okolice Varaždina. Zelo je bil priden, žal pa ni dobro prenesel očetovega terorja. Ta je pričakoval, da bo delavec garal 24 ur na dan, kot je on.

Največkrat sem bila za vse sama. Četudi sem se težjim delom izogibala, so se stare bolečine, za katere se mi je zdelo, da sem jih premagala, ponovno vrnile. Priložnostni delavci so namreč tako hitro, kot so prišli, tudi odšli. Sedem let sem garala kot žival, ne da bi oče zame plačeval prispevke.

V zelo redkih trenutkih, ko sem si lahko oddahnila, sem veliko brala. Da bi šla na dopust? Ni bilo govora. Oče mi je nenehno stal za hrbtom in me priganjal. Neštetokrat sem bila na tem, da vse skupaj pustim in izginem, pa so me zadržale mamine solze. Bila je namreč prepričana, da bomo umrli od lakote, če ne bo prihodkov iz delavnice. Na neki način je imela prav, saj se je očetu zdelo škoda denarja tudi za plačevanje lastnih prispevkov.

Stara sem bila že skoraj 34 let, ko sem spoznala Boruta. Bil je trgovski potnik pri zasebniku, ki je izdeloval okna in notranja vrata. Všeč mi je bil, jaz pa njemu. Doma sem si izborila proste sobotne popoldneve in nedelje. Po dobrem letu sva se potem poročila. Očeta je moja odločitev, da grem od doma, tako razbesnela, da me je razdedinil. Še več: poklical je notarja, ki mu je črno na belem zapisal, da domov nimam več vstopa. Hkrati pa je delavnico prepisal na enega od nečakov. Kje in kdaj so se o tem že prej dogovarjali, tudi mama ni vedela. S poroko sem 'rešila' mlajši dve sestri. Življenje sta si lahko uredili po svoje. Še danes sta mi hvaležni.

Žal pa moj zakon, podobno kot sestrin, ni trajal dolgo. Nisem in nisem mogla zanositi. Z možem sva imela številne preiskave, nazadnje so me zdravniki postavili pred dejstvo: 'Otrok ne bo zaradi poškodb, ki ste jih bili deležni v času, ko je vaše telo še odraščalo.' Psihično sem bila čisto na tleh. Predstavljate si, kako sem se počutila šele v razredu, kjer sem bila vsak dan med tridesetimi otroki, ki pa žal niso bili moji. Z možem sva se začela prepirati, po treh letih skupnega življenja si je našel drugo. Nisem mu zamerila. Danes ima tri otroke in mislim, da jim je zelo dober oče.

Z domačimi sem pretrgala vse stike, občasno sem se slišala z najmlajšima sestrama. Bili sta poročeni, imeli sta tudi otroke. Ko sem pomislila nanje, se mi je zdelo, kot bi mi nekdo z nožem zabadal v srce. Začela sem skrbeti za materialne stvari. Veliko sem inštruirala, pomagala sem pri različnih diplomskih, magistrskih nalogah. S kreditom sem si kupila stanovanje in avto. Potovala sem, se izobraževala. Prišla do doktorata. S pomočjo psihoterapevtke sem se ponovno postavila na noge …«

(Konec prihodnjič)