Glej, begunec!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 26. junij 2015 / 18:17

Slovenci slovimo po tem, da zlepa ne zapuščamo svojih domov. Še selimo se bolj malo, kaj šele, da bi bežali. V ZDA je to, da človek v življenju vsaj enkrat ali večkrat zamenja kraj bivanja, nekaj običajnega. Pri nas so migrantski posamezniki in njihove družine bolj izjeme kot pravilo. Morda imamo navezanost na dom in svoj kraj že v genih. Najnovejše genetske raziskave baje kažejo, da smo v teh krajih že od nekdaj, da sploh nismo potomci tistih legendarnih Praslovanov, ki naj bi v 6. stoletju zapustili svojo pradomovino v današnji Ukrajini in se odpravili proti zahodu in jugu. Po drugi strani pa je znanstveno dejstvo, da so se naši pradavni predniki priselili v Evropo iz Afrike. Neandertalci naj bi bili avtohtoni Evropejci, tisti, katerih genetski potomci smo mi, pa ne. Pri tem ni bistveno, ali so iz Afrike bežali ali pa so le iskali življenju bolj primerne kraje, kakršni so se odpirali proti severu, ko se je umikala zadnja ledena doba …

Takole človek premišljuje, ko gleda vse številnejše in vse večje skupine beguncev, ki iz Afrike in Bližnjega vzhoda v Evropo »silijo« v zadnjih letih in vsako leto bolj. To ni več le naključje, to je trend, ki se ne bo ustavil. Praevropejci so prihajali po kopnem, čez Bližnji vzhod, v velikih skupinah in oboroženi, na njihovi poti ni bilo držav in njihovih armad pa policije, carine, schengenskih formalnosti in podobnih ovir. Današnji migranti bi morali čez Turčijo, a to pač ne gre, in tudi če bi se pretihotapili čez Turčijo, bi naleteli na bolgarsko, grško, hrvaško, madžarsko in slovensko mejo, zadnji dve sta vrh tega schengenski. Madžari že grozijo, da bodo na meji s Srbijo postavili štiri metre visoko in 170 kilometrov dolgo ograjo … Afričani, Sirci in Afganistanci se zato raje kot kopenske poslužujejo morskih poti. Te so bolj proste, po drugi strani pa v dotrajanih plovilih še bolj nevarne. Kako takšna potovanja potekajo, gledamo vsak dan na ekranih. Slike so tragične, a smo se jih že navadili.

Slovenci, kot rečeno, ne bežimo. Tudi treba nam ni. A še pred sedemdesetimi leti je bilo drugače. V začetku maja 1945 so se po Gorenjski premikale kolone beguncev, se stekale v Tržič in se čez Ljubelj prebijale na Koroško. Vseh skupaj, oboroženih domobrancev in civilistov, ki so šli z njimi, je bilo več kot 17 tisoč. Ohranjena so številna pričevanja, zlasti ustna in pisna. Zdaj pa smo dobili tudi prvovrstno fotografsko upodobitev te poti. Med begunci je bil namreč tudi ljubljanski poklicni fotograf Marjan Kocmur, ki je spotoma vse to fotografiral. Z Leico. Mohorjeva v Celovcu pa je izdala knjigo (Umik čez Ljubelj, maj 1945) z njegovimi fotografijami. Te so zgovorne, vidi se tudi, kako se negotovi in prestrašeni obrazi beguncev zvedrijo, ko pridejo v taborišče v Vetrinju, kjer si končno odpočijejo. Njihove begunske poti se nato nadaljujejo, domobrance vrnejo v domovino, drugi se razselijo po vsem svetu.

Po maju 1945 Slovenci množično nismo več bežali, sredi devetdesetih pa smo sprejeli številne begunce iz drugih republik nekdanje skupne države, zlasti iz Bosne. Zdaj smo pred novim begunskim izzivom. EU nam obeta sorazmerno kvoto afriških in azijskih beguncev. Jih bomo sprejeli? Kam z njimi? Bodo med njimi res tudi petokolonaši Islamske države? Nasprotniki opozarjajo zlasti na stroške, zagovorniki poudarjajo dejstvo, da so to ljudje s svojimi kvalitetami in da lahko kot takšni, če jih sprejmemo, obogatijo naš družbeni prostor … Se bomo ravnali po stari ali po novi zavezi?