Gimnazijec v Ljubljani in Novem mestu, študent na Dunaju

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 12. oktober 2011 / 06:00

Prve in zadnje tri gimnazijske razrede je Tavčar naredil v Ljubljani, petega in šestega pa v Novem mestu. Mikavno je ugibati, zakaj je moral iz ljubljanske na novomeško gimnazijo, kaj je zagrešil v tretjem letniku? Po maturi je šel na Dunaj, študirat pravo.

Gimnazija je imela v Tavčarjevem času osem razredov, štiri nižje in štiri višje. Ivan se je jeseni 1863 vpisal na ljubljansko gimnazijo in tu končal prve tri razrede; četrtega in petega je obiskoval v Novem mestu, zadnje tri pa spet v Ljubljani. Tu se, denimo, postavi vprašanje, zakaj ni mladi Tavčar hodil na kranjsko gimnazijo? Tembolj, ker je z novim šolskim letom 1865/66 stopil v veljavo odlok deželne vlade, ki je ravnateljstvu ljubljanske gimnazije nalagal, naj, razen upravičenih izjem, zavrača vpis dijakov, ki prihajajo z območja gimnazije v Kranju. Prostorske zmogljivosti ljubljanske gimnazije so bile namreč vse manjše, priliv dijakov z Gorenjskega pa vse večji.

Gornje vprašanje je raziskal dr. Branko Berčič in seveda našel odgovor. »Takšen odlok je bil sicer nasproten veljavnemu načelu o svobodnem izbiranju šol, vendar je bil glede na prenatrpanost ljubljanske gimnazije nujen, hkrati pa naj bi tudi prispeval, da bi bila kranjska gimnazija polno zasedena. Kot izjemne primere so pri tem morali upoštevati tiste gorenjske dijake, ki so imeli v Ljubljani možnost stanovanja ali pri sorodnikih ali v Alojzijevišču, česar v Kranju ne bi mogli uživati. Vsa problematičnost odloka pa se je pokazala pri vprašanju štipendij, ki jih je svojim dijakom dajala gimnazija v Ljubljani, ona v Kranju pa ni imela ustreznih fondov. Med izjemno vpisanimi gorenjskimi dijaki na ljubljansko gimnazijo je bil tudi Ivan Tavčar, pri čemer je bilo verjetno odločilno, da je bil gojenec Alojzijevišča.«

Alojzijevišče (Collegium Aloysianum) je bilo slovenski cerkveni zavod, ki ga je v hiši ob današnji Poljanski cesti leta 1846 ustanovil ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf, Prešernov sodobnik, po rodu Idrijčan. V zavod so sprejemali predvsem tiste dijake, ki so bili »zakonski otroci ubožnih staršev iz ljubljanske škofije in ki so poleg nadarjenosti, pridnosti in lepega vedenja kazali že v nežni mladosti nagnjenje za duhovniški poklic, obenem pa so bili telesno tako trdni in zdravi, da se je moglo upati v njih koristno delovanje v duhovskem stanu«. V zavodu so smeli ti dijaki ostati le tako dolgo, dokler so bili odločeni, da postanejo duhovniki; ko so se enkrat trdno odločili za svetni stan, so smeli ostati samo še do konca tekočega šolskega leta. Disciplinski režim je bil izjemno strog.

Ivan Tavčar se je enkrat močno prekršil proti tem predpisom. Neke noči v tretjem gimnazijskem šolskem letu 1865/66 je »splezal preko alojzijeviškega vrtnega zidu in se iztihotapil iz zavoda … Za takšen prestopek, ki je bil toliko težji, ker je bil storjen ponoči, bi morda mogel biti celo takoj odslovljen iz zavoda, brez nadaljnjega pa ob koncu šolskega leta. In zadnje se je tudi zgodilo«. Kaj se je z njim dogajalo? Dr. Berčič domneva, da so se v mladi glavi petnajstletnika »začele porajati različne kljubovalne misli in njegovo 'prepričanje je bilo, da bi svet čisto drugače ustvaril, kakor ga je ustvaril Gospod Bog' /besede Ivana Cankarja, op. M.N./ Morda je že takrat, v odporu do predstavnikov Cerkve, ki so ga s kaznijo ponižali, celo prvič podvomil v svojo odločitev, da bi postal eden izmed njih«.

Zakaj je moral Tavčar v Novo mesto?

Petnajstletni Ivan je torej v neki noči šolskega leta 1865/66 preplezal zid, ki je obdajal vrt ljubljanskega Alojzijevišča in bil zaradi tega odslovljen iz tega strogega cerkvenega zavoda. To je dejstvo. Komaj (če sploh) mogoče pa je po tolikih letih ugotoviti, zakaj je to storil. Dr. Branko Berčič se s takimi špekulacijami, za katere ni nobenih pravih virov, ni ukvarjal. Dr. Marja Boršnik pa se je v pomanjkanju stvarnih oprla na literarne vire. Njena nikoli potrjena, a smela in privlačna domneva je, da je bila vzrok Tavčarjevega nočnega tihotapljenja dve leti starejša gospodična Emilija Garz, zelo lepo in pametno dekle, vrh tega ena najbogatejših ljubljanskih dedinj. Ali je bilo res kaj med njima ali ne, ne bomo nikoli izvedeli.

Kakorkoli že, dejstvo je, da je moral Tavčar zapustiti Ljubljano. V ljubljanski gimnaziji bi sicer lahko ostal, a mu je selitev na novomeško (kjer je končal četrti in peti letnik) ustrezala tudi zato, ker se je v bližnjo Rako preselil njegov stric in dobrotnik Anton Tavčar; ta je bil dotlej stolni kaplan, tu je postal župnik. Raka je bila velika in bogata župnija, župnišče je stalo vrh vzpetine nad vasjo, obdano z vinogradi. »Tako je bil stric Anton premožen podeželski župnik, kot bivši 'hofkaplan' pa posebno vnet za boljše ljudi, ki so se z iskrimi konji vozili v lepih kočijah in kakršne je srečaval po dolenjskih graščinah in gradovih. Kot človek je bil dobrodušen, priljubljen, izredno dober in plemenit mož, ki ni delal razlike med revežem in bogatašem in ki je vsakomur v bedi rad pomagal. Imel je veliko smisla za umetnost, za vse lepo in blago …« (Berčič) Poskušal se je tudi v verzificiranju in slikarstvu, portretiral ga je Jurij Šubic, njegov poljanski rojak. Z besedami pa ga je portretiral njegov slavni nečak.

Ivan je imel tega strica očitno zelo rad in se nanj močno navezal. »Kak človek je bil to! Njega se je oklenila moja mlada duša, kakor se zimzelen ovija okrog hrasta. Nikdar potem nisem naletel na človeško bitje, katero bi bilo zadovoljno s svojim življenjem. A stric Alfonz je bil tako bitje! Srečo je dihal vsak dan. In kaki ideali so mu živeli v krasni duši! Njegovi uki so kakor plodonosni cvetični prah obsuli cvetove mojega duha! Tedaj, morda samo tedaj sem se v istini radostil življenja! Leto za letom je preteklo in leto za letom je moja duša postajala čistejša. Človek mi je bil kras stvaritve in ženska vzor najvišji. Na vseučilišču, prišedši nanj, poslušal sem edinole modroslovje. Vtopil sem se v sisteme ter srkal iz njih vzore ter napolnil z njimi dušo svojo. Vodnik pa mi je bil stric Alfonz. Skupno sva premišljevala, skupno se pogovarjala ter iskala navdušenja, kjer je le bilo mogoče.« (Odlomek je iz novelice Čez osem let, v kateri je pisatelj strica Antona zaradi literarnih potreb prekrstil v Alfonza, pravoslovje pa v modroslovje.)

Tavčarjeva matura

Po dveh novomeških letih se je Tavčar vrnil na ljubljansko gimnazijo in tu končal zadnje tri letnike (1868-71). Konec osmega razreda, junija 1871, je prišel čas mature. Gotovo vas bo zanimalo, kako jo je opravil. V pismenem delu je moral napisati dve nalogi, nemško in slovensko. Naslov nemške se je glasil: »Der Wille macht den Menschen gross und klein« (Schillerjev izrek, po slovensko: Volja naredi človeka velikega in majhnega). Naslov slovenske pa je bil: »V sedanjih časih do groba od zibeli – po cesti železni smo se zaleteli«. Danes bi se mogoče reklo: Že po zraku smo leteli, po svetovnem spletu še hitreje smo zdrveli … Ustno izpraševanje je prišlo na vrsto šele v začetku avgusta. Izpraševali so profesorji, ki so učili v osmem razredu. Ivan se je uvrstil med osem najboljših v razredu, ocene so bile enake tistim v osmem spričevalu, le nemščino je za eno stopnjo izboljšal, grščino pa za eno poslabšal. Za »vedenje v času šolanja« je dobil oceno »entsprechend« (primerno). Z oceno »vorzueglich« (odlično) so ocenili njegovo maturitetno znanje verouka, zgodovine in zemljepisa, matematike, fizike, prirodopisa, nemščine, slovenščine in stenografije kot prostega predmeta. Za grščino je dobil oceno »befriedigend« (zadovoljivo), za latinščino »lobenswert« (hvalevredno), za filozofsko propedevtiko pa »ausgezeichnet« (odlično).

Zanimalo nas bo seveda tudi, kakšna je bila tedaj njegova zunanja pojava? Ohranjeni sta dve fotografiji, ki nam ga kažeta kot osmošolca in maturanta. Dr. Berčič ga je po pisnih in slikovnih virih opisal, kot sledi. »Ivan Tavčar je bil kot dvajsetletni abiturient mladenič visoke rasti, s krepkimi prsmi, z močnim tilnikom ter z lepo in pravilno rezano glavo, obdano z dolgimi, gostimi, temnimi kodri. Čeprav ni bil niti plesalec niti pevec, se je v družbi s svojo razgibano temperamentno naravo in govorniško nadarjenostjo, ki jo je dopolnjeval zvonek bariton in bujno, pesniških podob polno izražanje, vsakomur takoj priljubil. V šoli je bil vseskozi odličnjak in zato dobro podučen v vseh osnovnih znanjih. Posebno zanimanje je v šoli pokazal za zgodovino z zemljepisom in za naravoznanstvo, kakor tudi za logiko in psihologijo, nekaj manj za matematiko; od jezikov sta ga za stopnjo bolj privlačevala oba živa jezika, nemščina in slovenščina ter njuni literaturi, medtem ko je v grščini in latinščini dosegel v povprečju najslabše učne uspehe. Poleg teh predmetov je pokazal zanimanje za risanje, si pridobil temeljno znanje francoskega in italijanskega jezika in odlično obvladanje stenografije, medtem ko mu geometrijsko risanje ni ležalo. Dobri šolski uspehi, ki so izvirali iz Tavčarjeve prirojene nadarjenosti in ki so ga spremljali vsa leta, so ga mogli navdati z občutkom nekakšnega prvaštva pred drugimi in mu podkrepili prirojeni tavčarjanski ponos.«

Tavčarjeva dunajska leta

Ivan Tavčar je prišel na Dunaj jeseni 1871, študirat pravo. Običajne težave, ki so jih imeli naši študenti v stari prestolnici s stanovanjem in hrano, so mu bile že na samem začetku prihranjene. Hkrati s študijem je namreč nastopil obvezno službo enoletnega vojaškega prostovoljca in kot tak stanoval kar v dunajski kadetnici. Težje je bilo v tretjem semestru, ko je bil odvisen le od podpore strica in domačih. Od začetka maja 1873 pa vse do konca študija pa je prejemal Knafljevo štipendijo v znesku 240 goldinarjev, pomagal si je tudi s priložnostnimi zaposlitvami. Ni mu bilo hudo, prelepo pa tudi ne, posebno v primerjavi s študenti gosposkega porekla. Temu se »uže smeje nasproti lepa hofmajstrovska služba, vožnja v prater, obiskovanje gledišč, medtem ko kmetske glave stare pentametre pri branjevcih na puf kupujejo, s tobačnim dimom sobe kurijo, domoljubno navdušenje pa pri vrču vode srkajo« (Birokrat, 1879).

Tavčar je kmalu postal tudi eden najbolj dejavnih sotrudnikov Slovenije, društva slovenskih visokošolcev na Dunaju, bil odbornik in nekaj časa tudi tajnik. Ohranjeni so njegovi zapisniki živahnih sej, drugi člani so si ga že takrat zapomnili kot izjemnega govornika, ki se je znal v pravem trenutku odločno postaviti za neko stvar in obrniti tok razprave v svojo smer. To je lastnost, ki jo je pozneje tolikokrat izkazal v politiki. Hkrati pa se je dogajalo, da je v trenutkih osamljenosti zapadal v svetobolna, nekoliko morbidna razpoloženja. Enega takih se je sam spomnil v šaljivi črtici Melanija (1897), v podobi junaka Srakarja. »Na Silvestrov večer je sedel Ivan Srakar, medicinec v prvem letu, čmeren in togoten v svojem mrzlem kabinetu, kar pomeni na Dunaju ozko celico, kjer človek še udov pregibati ne more, posebno če ima tako dolge in sloke kakor naš junak. Sedel je pred zastarelo nemško knjigo sentimentalno-romantične smeri. Kot slovenski visokošolec štel se je Srakar namreč med ono vrsto zemljanov, ki goje pristransko, a iskreno simpatijo za prvo polovico vsakega meseca nasproti drugi. Toda že žalostno dejstvo, da presedeva doma zadnji večer leta, ki mu je prineslo toliko novega, vpeljalo ga iz gimnazijske omejenosti v svobodno velikomestno življenje, nam spričuje jasno, da mu je izpodletel zadnji obupni poskus, opomoči hudi suši in puščobi, ki mu je, izvirajoč v desnem žepiču modnih širokih hlač, napolnila glavo in srce. Bil je torej v položaju, ugodnem za filozofsko vzvišeno presojevanje človeške bede in nesreče …«

Pravo nasprotje dunajskim tegobam so bile počitnice v domovini, zlasti tiste pri stricu na Dolenjskem, kjer je na Raki že pisal svoja prva dela. Zadnje daljše bivanje doma v Poljanah pa je bilo v zadnjem šolskem letu, od božiča 1874 do pozne pomladi 1875. Takrat se je pripravljal za zadnje izpite. Družil se je takrat najraje z živinozdravnikom Andrejem Perkom, deset let starejšim bratrancem po materini strani. Najraje je zahajal v gostilno k Polonovcu, »kjer je pri svojem stricu služila in se učila domačih del hči volbenškega mizarja Nežika Peternel. Bila je lepo kmečko dekle dvajsetih let in je slovela za eno prvih krasotic v dolini. Med njo in Kosmovim študentom se je menda razvila običajna študentovska ljubezen … Ljubezen se je seveda končala, ko se je Nežikin oče, ki je bil skoraj gruntar, menda uprl, da Tavčarju hčerke ne da, ker nima grunta …« (dr. Berčič) Nesojeni ženin je (najbrž tudi zato, ker so se doma začela kmečka dela) pozno spomladi odšel k stricu na Rako in nadaljeval s študijem. Na Dunaj se je vrnil šele julija 1875, opravil zadnje izpite in prejel absolutorij dunajske univerze. Na prvi dan septembra je v Ljubljani nastopil svojo prvo službo. Na Dunaj je šel potem še večkrat: v letih 1876 in 1877 je opravil rigoroze in bil promoviran za doktorja prava, v letih 1901-07 je bil poslanec dunajskega državnega zbora, nazadnje je bil tu verjetno 1917, kot član delegacije Vojvodine Kranjske, ki se je šla poklonit novemu cesarju Karlu in cesarici Citi.