Mali orjak

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / sreda, 21. november 2018 / 22:10

Monte Sernio (2184 n. m.) – Že pogled nanj daje vedeti, da na vrh ne vodi lahka pot. Velikopotezna tura, ki zahteva trezno glavo in trden korak, brez strahu pred praznim ničem, saj je izpostavljenost velika.

V Karnijske Alpe se zaljubiš, ne da bi vedel. Ugotoviš, da se redno vračaš, in na vrhu vsake gore se čudiš venčku preostalih, ki jih ne poznaš in te vabijo. Se spomnite vzpona na Monte Chiavals? Z njega se je tako dobro videl Monte Sernio in kar vabil, da ga obiščemo. Gremo? Pa pojdimo. Aja, naj že na začetku opozorim, da se bomo gibali po zelo zahtevnem, nezavarovanem terenu, ki ima plezalne vložke. Svet je izpostavljen, zato morata biti trden korak in glava na svojem mestu.

Do izhodišča se zapeljemo skozi Rateče in skozi Trbiž, kjer zavijemo na staro cesto proti Vidmu / Udinam. Nadaljujemo mimo naselja Tablja / Pontebba, skozi Kluže / Chiusaforte do vasi Možac / Moggio Udinese, kjer zavijemo desno v vas. Nadaljujemo po glavni cesti skozi vas in sledimo oznakam za Val Aupo. Peljemo mimo vasi Dordolla, ko na levi strani zagledamo smerokaz za kočo Grauzaria / Rif. Grauzaria. Zavijemo levo in se začnemo strmo vzpenjati po ozki asfaltirani cesti. Višje dosežemo parkirišče, kjer začnemo vzpon. Sledimo oznakam št. 437 do koče Grauzaria. V vzponu po širši in nato ožji gozdni poti se nam odpirajo razgledi na mogočno Grauzario in njene stolpe. Od koče nadaljujemo na sedlo Foran de la Gjaline; do sem smo potrebovali dve uri. S sedla se nam pokaže naš današnji vrh, Monte Sernio. Veličastna gora, ki daje vedeti, da nanj ne vodi lahka pot.

Nadaljujemo po poti 437, izgubimo vsaj sto višinskih metrov, prečimo v desno, in ko pred seboj že vidimo lovsko kočo, nas ogromen napis na kamnu usmeri levo v strm, zagruščen teren. Čaka nas približno tristo višinskih metrov strmega vzpona po kamenju in travi. Potka je označena z rumenimi markacijami, tudi možici so, in nas pripelje do vstopa v SZ greben. Tukaj pa se začne zares.

Čez steno, ki nima varoval, torej je pot nezavarovana, nas vodijo rumene in rdeče markacije. Rumena varianta je kanček zahtevnejša. Vzpon je prepaden, zračen in izpostavljen. Težavnost olajša odlična skala, vsaj v spodnjem delu, ko je vzpon en sam užitek. Številne ozke in zračne police nas vodijo čez steno. Najzahtevnejši je kamin v spodnjem delu ter ena prečka v levo in desno. Višje vzpon postane lažji, manj izpostavljen, a pot je polna grušča in krušljiva. Izstopimo na pomolu tik pod vrhom Sernia in se le še sprehodimo do vrha, ki ga označuje križ, malce stran je pa še zvonček želja.

S Sernia sestopimo po vzhodnem grebenu, po poti normalnega pristopa. A tudi ta sestop (ali pa vzpon) ni povsem enostaven. Usmerjajo nas belo-rdeče markacije. Sestop je strm, krušljiv, ko marsikdaj ne veš, ali bo podlaga pod nogami zdržala ali se bo kar popeljala. Strmo sestopamo, prečimo nekaj grap. Pred eno od grap je zahtevno mesto, ki zahteva malce plezanja. Ko dosežemo sedlo Nuviernulis, kjer je razpotje, predlagam levo sestopno pot, ki je precej krajša od desne. Po strmi grapi pod stolpom Torre Nuviernulis izgubljamo višino, a bodimo pozorni na stezo na desni strani, ki sicer ni označena. Dosežemo markirano pot št. 419. Izgubimo še nekaj višinskih metrov, nato pa zavijemo desno in se povzpnemo nazaj na sedlo Foran de la Gjaline. Tik pred sedlom se pridružimo poti 437.

S sedla Foran de la Gjaline nas mimo koče Grauzaria do avta čaka še dobra ura sestopa. Za nami je kraljevska tura v Karnijskih Alpah. Taka, velikopotezna.

Nadmorska višina: 2184 m
Višinska razlika: skupaj 1600 m
Trajanje: 8 ur
Zahtevnost: 10 /10