Strasten v polemiki, grešnik v politiki

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 12. oktober 2011 / 06:00

Tavčar je bil strasten polemik. S svojimi nasprotniki je polemiziral v časnikih in knjigah (4000), v poslanskih klopeh, v javnih političnih nastopih. Včasih je imel prav, še večkrat ga je zaneslo, a tak je bil, strast in zanesenost sta bili sestavni del njegove politične biti.

»Ležal je pred menoj v svoji krasoti moj prvorojenec – moj prvi uvodni članek. Koliko napora, koliko debelih znojnih kapelj si me stalo, ti moje prvo duševno dete, a tudi s kakim ponosom te zre sedaj moje oko. Take čute moreta imeti samo še mlada roditelja ob zibeli svojega željno pričakovanega prvenca … Bilo je tam nekje na slovenskem jugu in zadnje leto sem hlače trgal po klopeh latinskih šol, ko sem užival tisto čisto veselje. Zaradi tega pa je ob sebi umevno, da je moj članek imel naslov: 'Slovan gre na dan', za konec pa navdušeni vzklik: 'Naprej moj rod, naprej zastave Slave!' In po sredi so bili vpleteni domorodni vzdihi Prešernovi, Jenkovi, Stritarjevi itd., prav tako, kakor so vpletene v zeleni venec duhteče rože. Število teh citatov pa je bilo legijon. Oj, kako si bil lep, krasan!«

Tako se je Tavčar v Slovenskem narodu 21. maja 1892 spominjal svojega prvega članka. Pri tem je zagrešil nekaj neresnic. Pravi naslov članka, ki je bil v resnici ena zelo napihnjena pesem, je bil Duh slavjanski se je zbudil! »Na slovenskem jugu« pa ni zapisano, ker bi mladi Tavčar tam živel, ampak zato, ker je članek izšel 27. junija 1869 v mesečniku Juri s pušo. To je bil »dolgočasen list za lahone, nemškutarje in druge narodne ljudi«, ki ga je v Trstu izdajal in urejal Gašper H. Martelanc. In kako je bilo na dan izida? »Tako napoči usode polni dan in usode polna ura. Poleg moje sobice je bilo stanovanje slovenskega uradnika, ki je bil naročnik lista. To mi je bilo znano in že večkrat sem bil opazil tudi, kako je raznašalec kar na kljuko vrat obesil list, da mu ni bilo treba zvoniti in čakati. To je bil moj up tisti dan. Pri oknu slone nestrpno čakam, da se prikaže na ulici raznašalec z listom, ki naj bi zglasil svetu slavo novega politika, ali pa … In ko uzre moje oko raznašalca, ki potem izgine v našo hišo, tedaj planem bliskoma k vratom ter z očesom pri ključavnici čakam. Raznašalec prisopiha po stopnicah (čudno, a s prav navadnim obrazom!), obesi list na kljuko in odide. Tedaj pa sem odprl na tiho vrata in se kakor tat po prstih plazil po hodniku. S tresočo roko zgrabim list in – na čelu lista čital sem naslov svojemu članku: 'Slovan gre na dan!' To mi je bilo dovolj! Nazaj v svojo sobico odskočim, vržem se na zofo, da pomirim svojega srca preburne, radostne udarce. Sprejeto, tiskano moje duševno dete – o hvala ti brezkončna, blagi mož tam na uredniškem stolu, tam ob sinji Adriji!«

Tako se je svojega prvega članka spominjal človek, ki je pozneje postal eden od prvakov slovenskega časnikarstva in publicistike. Leta 1881 je skupaj s Kersnikom In Franom Levcem ustanovil leposlovni in znanstveni mesečnik Ljubljanski zvon, ki je izhajal 60 let, vse do 1941; v letih 1891-95 je bil njegov urednik. Leta 1887 je postal član nadzornega sveta in podpredsednik Narodne tiskarne, od 1888 do 1923 je bil predsednik njenega upravnega odbora. To je bila ena največjih slovenskih tiskarn in založb. Tiskala je med drugim dnevnik Slovenski narod, ki ga je Tavčar v letih 1891 in 1902-06 tudi urejal. Neformalno pa je bil 40 let siva eminenca tega časnika, vse od 1888 do 1923, brez njegovega soglasja ali pobude ni v njem izšlo nič.

Časopisi so bili Tavčarjeva strast. Franček Bohanec: »Predvsem pa je ljubil dnevno in dražljivo časnikarstvo. Slovenski narod, glasilo liberalnega in narodnonaprednega tabora, je polnil z uglajenimi, domiselnimi, duhovitimi, šaljivimi in privlačnimi uvodniki, bodicami, članki, podlistki, obrazi, črticami, s satirami na politične in kulturne dogodke.« Tavčarjev časnikarski opus je danes bolj malo znan. Ko je Marja Boršnik sklenila izdajo njegovih zbranih del v osmih knjigah, je zapisala: »Ta izdaja je namenjena predvsem Tavčarju - leposlovcu. Morda bo kdaj kasneje priložnost tudi za objavo v glavnem že zbranega Tavčarjevega političnega pa tudi juridičnega dela, ki bi ne obsegalo dosti manj zvezkov kot pričujoča izdaja. Tja bi bilo treba sprejeti tudi njegove politične portrete in aktualne kozerije, čeprav te tu pa tam presegajo politični okvir …« Zapisano 1959, 2011 še vedno velja.

Tavčarjevi politični pogreški

Ivan Tavčar je oče slovenskega liberalizma. Njegovo politično delovanje ima kot vsako drugo tako svetlejše kot temnejše plati. Znano je, kako je na neki slovesnosti v Zagrebu konec maja 1882, v jugoslovansko zanesenem govoru (natisnjenem v Slovenskem narodu) zedinjeval Hrvate in Slovence in pomanjševal razlike med narodoma, češ da smo Slovenci pravzaprav le alpski Hrvati, slovenska zemlja kos hrvaške. »Mi, Slovenci, ne bi imeli ničesar proti temu, če bi se tudi v kulturnem in književnem pomenu ne govorilo več o dveh narodih, to je narodu hrvatskem in slovenskem, nego o jednem samem narodu …« Ko smo se štiri desetletja pozneje dejansko »zedinili« v Kraljevini SHS, je poveličeval Srbe. Tako je na zboru zaupnikov JDS 6. julija 1919 izjavil: »Mi hočemo, da imej srbski narod, kakor je imel v bojih prvo mesto, tudi vplivno mesto pri ustanovitvi naše države. Srbski duh mora nas vse prešinjati, če hočemo, da ne razpade Jugoslavija.« Sliši se kot da bi poslušal srbske politike v letu, ki ga dobimo, če zamenjamo vrstni red zadnjih dveh številk v letnici te izjave. Ko so naslednje leto (1920) Srbi menjali krone v dinarje po tečaju 4:1 v korist dinarja, se je za denar nadvse dovzetni Tavčar streznil. »Mi smo predvsem krivi, ker smo kričali, da je krona zanič … Slovenske pokrajine so vredne toliko kot Makedonija. Za krono stoji gospodarska energija našega naroda … Relacija 4:1 poje smrtno pesem!«

Tudi sicer se je pri Tavčarju vse začenjalo in sklepalo pri denarju. V besedah je bil narodnjak, v dejanjih se je zmeraj postavil na stran posedujočih. Kdor ni nič imel, ni imel po njegovem kaj iskati v politiki, tudi politični zastopniki brezimetnikov ne. Ko so bili v Rusiji že na oblasti boljševiki, je 25. marca 1920 v Slovenskem narodu zapisal: »Ali s komunizmom se na Slovenskem ne bo prišlo daleč. Prvič je dosti premalo teh komunistov in drugič se bo posedujoči razred že vendar enkrat zbudil iz svojega spanja ter bo napravil protiorganizacijo, braneč na eni strani svoje življenje, na drugi strani pa red in pravico.« Ko je bila tudi na Slovenskem ustanovljena komunistična stranka, jo je 18. aprila istega leta na istem mestu pozival: »Dokažite nam, da je komunizem mogoč, dokažite nam to s svitlim mečem prepričevalnih argumentov, pa vam bomo vsi sledili. Revolver in pest pa nista taka argumenta. In tudi stavka ne!«

Ko je bil ljubljanski župan (1911-21), je znal v letih pomanjkanja med 1. svetovno vojno razmeroma dobro poskrbeti za oskrbo mesta. Ko je bil v prvi slovenski narodni vladi konec leta 1918 minister (»poverjenik«) za prehrano, pa je ostal ujet v svojih kranjskih deželnih obzorjih in ni hotel oskrbovati še Koroške; deželna miselnost je bila močnejša od vseslovenske. Znano je tudi, kako se je zagovarjal, ko so mu po obilnih snežnih padavinah očitali, da po Ljubljani še niso skidali snega: »Bog ga je dal, Bog ga bo vzel!«

Tavčar tudi v svojem pisanju pogosto imenuje Boga. Kolikor vem, nikjer po nemarnem. Mnogim se zdi – ker sodijo po današnjih merilih in skušnjah – da je bil ta prvinski liberalec, svobodnjak in naprednjak, tudi brezbožnik. Vendar se motijo. Ivan Tavčar se ni nikoli odrekel vere svojih staršev. »Ali si res krivoverec, kakor pripoveduje nadvikarij Gregorij?« ga v 4000 vpraša kneginja Marija, sestra nadškofa Martina. Naš pisatelj odgovarja: »Poglej naokrog! Bog se nam kaže povsod; kako bi bilo mogoče, da bi ga ne spoznali?« Lepa in krščena devica, kakor da s tem kronskim odgovorom ni zadovoljna, sprašuje naprej: »Torej veruješ v pravega Boga?« »Verujem!« »In v Kristusa, Odrešenika našega?« »Verujem!« »In v čisto Devico, katera ga je porodila grešnemu svetu?« »Verujem!« Filozofi bi lahko, sodeči po tem izpraševanju, Tavčarja označili za panteista, za ateista pač ne. Očarljivemu dekletu je priznal celo vero v Kristusa in Marijo, dobro pa vemo, česa ni priznaval: vmešavanja Cerkve v politiko. Klerikalizmu je ves čas dejavno nasprotoval.

»Tavčar v tem času primitivnega, a tembolj žgočega strankarstva sam ni nikoli zdrknil z nivoja kvalitetnega borca, čeprav je začutil, kako se mu majejo spolzka tla. Z leposlovjem se je pravočasno spet umaknil k viru čiste ustvarjalnosti, v osvežujoče zdravilno loško pogorje.« Tako Marja Boršnik. Dodajmo samo, da so bila kranjska politična tla včasih res »spolzka«. Na njih je podblegoškima rojakoma Janezu Ev. Kreku in Tavčarju dostikrat močno drselo, prvemu na klerikalnem, drugemu na liberalnem ledu. Ivan Hribar, ki je bil preudarnejši in manj političen, je v svojih spominih ohranil dva huda »zdrsa«. Eden je Krekov, ki je »na nekem javnem shodu na Limbarski gori narodnim naprednjakom – prav po načinu kmečkih pretepačev – zapretil, da pojde z nožem nadnje«. Tavčarju pa je zdrsnilo na predvolilnem shodu v Črnomlju (1901). Tu je nastopil proti uvedbi splošne in enake volilne pravice, češ da »je naše kmetiško ljudstvo ostalo surovo, nevedno in za vsak napredek nesposobno«. V nadaljevanju je zbranim predlagal, »naj se katoliške volilce odpošlje s krvavo glavo nazaj, to nečedno drhal v farovške hleve in farovške svinjake, iz kojih so na dan prihrumeli«. Po tej 110 let stari izjavi bi lahko sodili, da je politična kultura Slovencev v zadnjih desetletjih kljub vsemu napredovala. Takšnih surovih izpadov si okoli leta 2011 tudi najbolj zagrizeni ne dovolijo, vsaj na nacionalni ravni ne. Po gostilnah in za kulisami pa marsikdo še.

Tavčar proti Mahniču

Dvajseto stoletje je bilo na Slovenskem v znamenju idejnega boja, ločitve naših duhov. Kazala se je na različne načine, na ulici in za šankom, na prižnicah in katedrah, v časnikih in drugih medijih, v besednih in oboroženih spopadih. Spoznali smo jo v »nadmudrivanju« med klerikalci in liberalci, v tekmovanju med sokoli in orli, v bojih med partizani in domobranci. Po 2. svetovni vojni so bile razlike med duhovi namerno potlačene v politično podzavest naroda, ob osamosvojitvi Slovenije so spet udarile na dan z vso močjo. Ker smo Slovenci v tem času tudi civilizacijsko napredovali (bolj kot duhovno), se ne pretepamo več po ulicah, gozdovih in gradovih. Vsake štiri leta izvolimo borce, ki nato v našem imenu in ob našem navijanju merijo svoje moči v besednih dvobojih, najraje kar v državnem zboru in po različnih medijih. Ob tem le malokdo še ve, kdo sta bila moža, ki sta ločitev duhov prva radikalno ubesedila. Anton Mahnič je bil eden, Ivan Tavčar drugi. Prvi je bil doktor bogoslovja, drugi doktor prava, prvi je bil prefekt v goriškem semenišču, pozneje škof na Krku, drugi najprej odvetnik in gospodarstvenik v Ljubljani, ljubljanski mestni svetnik in župan, deželni in državni poslanec, minister, ne nazadnje eden najboljših pisateljev med Slovenci. Prvi je postal idejni voditelj klerikalcev, drugi dejanski prvak liberalcev.

Tavčar se je Mahniča lotil s satiro 4000, s »času primerno povestjo iz prihodnjih dob«. Izhajala je pred 120 leti, v Ljubljanskem zvonu, v nadaljevanjih skozi celo leto 1891, v reviji Ljubljanski zvon, pod naslovom 4000. Tavčar je bil mojster peresa, a v 4000 je šel predaleč. »Saj ti modeli z Mahničem na čelu so tako enostransko karikirani, da niso več resnični. Kljub dogmatičnemu fanatizmu je treba Mahniču priznati pošteno versko vnemo, nesebičnost, socialnost in vse drugo prej kot smisel za seksualnost. Nemara je bila prav ta antifeminističnost in antifeminilnost najusodnejša zanj. Kot izrazito razumska, moška natura je ostajal amuzičen za vse tisto, čemur je bil Tavčar v tolikšni meri pristopen, to pa je erotika in poezija.« Tako Marja Boršnik, največja preiskovalka po tavčarjanskih rečeh. Mladi so v Zvonu izhajajoči 4000 brali z navdušenjem, med njimi Ivan Cankar: »Spominjam se, kako smo se mladi fantje navduševali za Tavčarjevo briljantno pisano satiro '4000'. Kajti slovar malomeščanskega slovenskega liberalizma nam je bil takrat evangelij. V resnici je bil ta slovar zelo kratek, obsegal je samo dvoje besed: 'svoboda', 'narodnost'. Ali besedi sta bili nadvse lepi in kar je poglavitno: tako oznanovalci kakor učenci so trdno verovali v ta sveti evangelij.«

Tavčar je bil blagovestnik svobode in narodnosti, ti »nadvse lepi« besedi sta mu bili res sveti. Vendar si niti v svoji bujni pisateljski domišljiji ni mogel predstavljati, kaj bodo apostoli svobode in nacije v imenu istih dveh besed počeli že par let po njegovi smrti. Tisto, kar si je Zgodovina privoščila v komunističnih gulagih in nacističnih taboriščih smrti, je preseglo vse pisateljske domišljije tega sveta. Slovenci smo imeli srečo: oboje smo preživeli in naposled doživeli celo nacionalno osvoboditev. In odkar uživamo svobodo v lastni državi, se spet veselo prerekamo. Duhovi so spet razločeni, besedni boj se nadaljuje. Bog daj, da bi pri besedah tudi ostalo!