Jurij Rebolj z ženo Tanjo in hčerkico Živo / Foto: Tina Dokl

V življenju potrebuje izzive

Ta teden bo županovanje nad nekaj manj kot sedemstotimi dušami na Jezerskem prevzel 39-letni Jurij Rebolj. Z rahlo tremo, pravi, saj gre za odgovornost do nekaj sto ljudi.

Ko smo ga v sredo popoldne obiskali v hostlu Stara pošta, ki ga od lani vodita z ženo Tanjo, je bilo nanj treba še malo počakati. Ko se je vračal iz službe v Logatcu, se je ustavil še na občini. Treba se je bilo namreč dogovoriti še o nekaterih podrobnostih v zvezi z ustanovno sejo novega občinskega sveta ta teden.

Jurij je človek, ki v življenju rad sprejema izzive. »To me dela živega,« pravi Jezerjan, ki je večino preteklih let preživel izven Jezerskega, a ga je vedno gnalo nazaj v domači kraj. Ko so pred leti živeli dvajset kilometrov stran, je bil v prostih trenutkih močno nemiren, dokler ni sedel v avto in se odpeljal na Jezersko. Tanja mu je govorila, da ima pokvarjen kompas. Pa mu je napo­sled vendarle sledila na Jezersko, kjer sta si ustvarila dom in posel. Lansko poletje sta namreč kupila poslopje Stare pošte in ga preuredila v hostel. V posel sta šla drzno, prepričana, da je treba v življenju tvegati, če želiš razvoj in napredek. Sedaj hostel vodi Tanja, Jurij pa bo še do konca meseca v službi v Logatcu, preden bo poklicno prevzel županske naloge.

Se je tudi za županovanje odločil tako naglo in drzno kot za posel? »Ne, sem si kar vzel čas za premislek,« pravi Jurij Rebolj, zavedajoč se odgovornosti za sicer majhno skupnost, a vendarle za nekaj sto ljudi. Da je v tehtanju med poklicno kariero in županstvom izbral slednje, je odločilo več dejavnikov. Eden je poseben odnos do Jezerskega, o čemer govori že zgodba o izgubljenem kompasu. »Od mladih nog že »pretresam sceno« na Jezerskem, kar se je začelo s paintba­llom in pozneje sankanjem, česar sem se lotil s skupino prijateljev. Pri paintballu sem jih prepričal, da smo se zadolžili in vložili denar v posel, pri čemer smo tvegali, da bi morali ob polomu vrniti vsak 200 tisoč tolarjev. Na srečo je zadeva uspela in vloženi denar se nam je povrnil v nekaj mesecih,« se Jurij spominja enega od mladostnih poslovnih tveganj. »Sem vizionarski tip in doslej se mi je vse dobro izteklo. Upam, da me tudi v prihodnje sreča ne bo zapustila. Sicer pa menim, da je na Jezerskem dovolj govorjenja o tem, kaj bi bilo treba storiti. Treba je kar storiti in prevzeti odgovornost. To je tudi razlog, da sem večkrat kandidiral za člana občinskega sveta, pred štirimi leti sem bil tudi izvoljen. Ponosen sem, da sem bil del ekipe župana Jurija Markiča, ki je v štirih letih na Jezerskem marsikaj premaknila, kar so opazili in cenili tudi ljudje. In ravno prava smer, ki jo je postavilo Markičevo moštvo, je pretehtala, da sem se odločil kandidirati za župana. Upam, da bom po štirih letih županovanja na naše delo enako ponosen, kot sem sedaj na minula štiri leta.«

Jurij ima življenjske izkušnje, ki presegajo njegova leta. V otroštvu je kot vsi na Jezerskem treniral smučanje, pozneje se je (netipično za Jezerjana) usmeril v rokomet in zaradi tega veliko časa preživel izven domačega kraja. Med študijem gradbeništva se je ukvarjal z mnogimi študentskimi deli, med drugim tudi z novinarstvom za takratni Radio Antena. Pravi sicer, da je šlo bolj za pobiranje izjav kot za resno novinarstvo. Izkušnje mu bogatijo tudi srečanja z zanimivimi ljudmi, kar življenju daje dodano vrednost. Kot gradbeni inženir je delal najprej v Marmorju Hotavlje, pozneje na Voglu z investitorji v turistične objekte (kjer je dobil navdih za sedanji hostel), zadnjih šest let dela v Logatcu pri uvozniku polikarbonatnih plošč. Da se je na delo vsak dan vozil dve uri in pol, ga ne moti. »To je čas, ko si sam s seboj in imaš priložnost za razmišljanje,« meni Jurij, ki je ta čas verjetno veliko razmišljal tudi o občini, o potrebi, da slednjič dobi prostorski načrt, da je treba izdelati razvojno strategijo s poudarkom na razvoju turizma in lesne predelave, da je treba urediti kataster občinskih cest, da Jezersko potrebuje smučišče …, kar bo skušal s svojo ekipo udejanjiti v prihodnjih letih.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Nasveti / sreda, 23. april 2008 / 07:00

Jedi za pomladne dni (5)

Priprava belušev Bele beluše moramo vedno temeljito olupiti, ker imajo debelo, olesenelo lupino, zelene beluše pa lupimo samo spodaj. Bele beluše pripravimo šele pred...

Objavljeno na isti dan