Ivan Tavčar v ljudskem spominu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 12. oktober 2011 / 06:00

Tavčar ostaja z nami v svojih delih, zlasti v tistih, ki se godijo v domači Poljanski dolini. V teh Snovanjih pa smo poskusili obuditi tudi njegovo siceršnjo mnogoplastno in dostikrat že precej pozabljeno podobo ...

V Poljanski dolini ali kjerkoli drugje na Gorenjskem skoraj ne more biti več živih ljudi, ki bi se rojaka Ivana Tavčarja sami spominjali. Če je kdo, je bil takrat, ko ga je videl ali slišal, sam še otrok. Visočan je umrl 19. februarja 1923 v Ljubljani in takrat je bil na Visokem veličasten pogreb. Tega bi se morda kdo še spomnil. Tudi govorice o njem, ki so bile včasih med ljudmi zelo žive, počasi izumirajo. V njih se je ohranjala tista podoba Tavčarja, kakršna je nastajala, ko je prihajal v neposredni stik z našimi predniki – kot odvetnik jih je zastopal v raznih pravdah, jih preganjal zaradi krivolova v »njegovi« Sori in njenih pritokih, sam je prav pogosto prihajal na lov in ribolov, zahajal v gostilne, se udeleževal sokolskih prireditev, vznemirjal pobožnjakarje s svojimi liberalnimi pogledi, pomagal nekaterim nadarjenim dijakom in študentom iz naših krajev, veliko časa preživljal na Visokem … Po mojem ni tega ljudskega spomina nihče povzel lepše kot pokojni profesor in pisatelj Franček Bohanec (1923-2010) v svoji odlični knjigi o našem rojaku (Ivan Tavčar, 1985). Avtor te knjige se je sam rodil komaj šest dni pred smrtjo tistega, o katerem je pisal.

»Kakšen je bil pravzaprav Ivan Tavčar kot človek? Znana je njegova pojava na ljubljanskih ulicah: Hodil je zravnano v skrbno urejeni meščanski obleki s cilindrskim pokrivalom. Če je srečal manj pomembnega znanca, je le pomigal s prstom. Če pa je bil ta znanec pomembnejši, je dvignil roko, lahko se je tudi s prstom dotaknil pokrivala. A če je šel mimo veljak, zlasti ugleden po debelini denarnice, tedaj je znal gospod odvetnik tudi sneti klobuk. Takšen je ostal v spominu Josipa Vidmarja. Domačin iz Poljan pa pravi: 'Ko je naš ata srečal Tavčarja v Ljubljani pred pošto, je ta zavpil nad njim: 'Lump, kdaj mi boš plačal!' In ata so zardeli. S Tavčarjem so v gostilni stalno metali tarok za drobiž. In kdo od mimoidočih meščanov naj bi vedel, da se je Tavčar le šalil …?' Ali: Ivan Tavčar se je ves blaten vrnil iz Zale. Ves dan je bil na lovu. Pa je moral kmet, ki mu je bil za gonjača, zvečer segreti kamenje v peči, ga zložiti v leseno kad, naliti vode in potem drgniti po hrbtu pisatelja, ko se je ta namakal v kadi. In pisatelj se je kar naprej drl: 'Kam gledaš, drgni!' In kmet je še močneje drgnil nagega lovca v kadi. Ali: Nihče ni smel loviti rib, kajti ribolov v Sori, od izvira pa skoraj do Loke, je pripadal le visoškemu gospodu. Če so Tavčarjevi domači, biriči ali od Tavčarja posebej najeti čuvaji ujeli kakšnega pobalina, so ga krepko obdelali – vzgojno. Bogati kmetje so si kdaj pa kdaj strastno zaželeli ribolova. Šli so dobre volje kar pred Visoko in potegnili iz reke velikega sulca. Seveda jih je Ivan Tavčar tožil, četudi so bili vsi njegovi gostilniški tovariši. Ko so se kmetje odpravili v Loko na sodnijo, je bil – kot pravijo – tako visok sneg, da so lahko prišli samo do Zminca, do gostilne pri Kajbitu, sodniku pa sporočili, da dalje ne gre. Ljudski spomin pravi, da jih pred sodnika ni poslal Tavčar, pač pa Franica, njegova žena. Stvar se je razpletla tako, da so ti bogati kmetje dobili pravico do ribolova v potokih, ki tečejo v Soro. Pisatelj je s to potezo zmanjšal njihovo željo po ribah, ki so se skrivale v njegovih rečnih tolmunih. Ali: Nepozaben je bil Tavčarjev pogreb – žena v črnem, štirje sinovi in hči, povsod sokolske uniforme. Stopali so v povsem drugačni drži, kot so jih poznali, kadar so se na konjih podili gor in dol po poljih ob reki.«

Bohanec ugotavlja, da se je v ljudskem spominu ohranila predvsem »tista Tavčarjeva podoba, ki vzbuja vtis samozavestne osebnosti brez motečih nihanj, dvomov ali celo osebnih porazov: Ljudje niti ne pomislijo, da se je pisatelj rodil v bajtarski revščini (28. avgusta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko). Ljudem ni nikoli bilo do tega, da bi razmišljali, kako je pubertetnik doživljal leta prebuje in uveljavitve, kako je – na primer – zapadal v črna razpoloženja v mrzli sobi na Dunaju, ko je ob prazni mizi drgnil pravne študije … In še na stara leta, ko mu je telo razjedal rak, ni bilo pri njem zaznati močnejše resignacije. Zato je ostal v spominu kot človek, ki ve, kaj hoče, in zna za dosego cilja uporabiti prava sredstva.« Tak je torej ostal v spominu sodobnikov. O tem, kakšen je bil »v resnici«, pa pove bistveno več njegov vsestranski opus.