Pravnik, odvetnik in prvi klient

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 12. oktober 2011 / 06:00

Tavčar je bil res vsestransko dejavna osebnost. Pri tem pa ne smemo spregledati, kateri je bil njegov temeljni poklic. Bil je predvsem odvetnik, najprej osem let odvetniški pripravnik, leta 1883 pa je odprl svojo odvetniško pisarno, ki jo je vodil do smrti. Izkazal se je tudi kot pravni publicist.

Ko je Tavčar absolviral študij prava na dunajski univerzi, se je vrnil v Ljubljano in 1. septembra 1875 nastopil svojo prvo službo. Zaposlil se je kot koncipient v odvetniški pisarni dr. Antona Schreya. Drugo službo je našel v Kranju: 16. januarja 1877 je prevzel pripravniško mesto pri dr. Janezu Mencingerju, odvetniku in pisatelju. Dne 30. septembra 1880 ga najdemo spet v Ljubljani, kjer je v svoji tretji službi še vedno koncipient, tokrat v pisarni dr. Alfonza Moscheta. Ker se je s slednjim sprl, ga je zapustil in pripravniško prakso od 1. oktobra 1883 nadaljeval pri dr. Karlu Ahazhizhu. Konec leta 1883 je v Trstu opravil odvetniški izpit in 19. januarja 1884 – kot šesti slovenski odvetnik – odprl svojo lastno pisarno na Turjaškem trgu v Ljubljani. Vodil jo je do smrti.

Tavčarjev prvi klient

Svojega prvega samostojnega odvetniškega dne se je mnogo pozneje spomnil v humoristični črtici Moj prvi klient (Slovenski narod, 7. junija 1919). »V svoji novi pisarni sem sedel. Jaz, ravnokar izprašani novi odvetnik! V mojem srcu so vrele najrazličnejše nade in v spanju sem spravljal že velike vreče, nabasane z najtežjimi cekini! Upi so živeli v meni in prav nič ni padala slana nanje, in naj sem se desetkrat ogledal po svoji novi pisarni! Ni bila Bog ve kaj, tičala je v eni sami skromni sobici, v kateri je stala stara pisalna in neka druga navadna, še bolj stara miza. Pri tej je sedela edina moja pisarniška moč, mlada gospodična, pri pisalni mizi je bil sedež zame, gospoda šefa. Obe mizi sem bil po posebni dobri sreči zalotil v Kranju ter sem ju kupil, kar je pogoltnilo vso mojo prometno glavnico, prištedeno zadnjih deset let. Da sem svoj inventar speljal iz Kranja, moral sem se po železnici peljati v prijetno gorenjsko mestece, da sem potem naloženo robo osebno spremljal, ker bi drugače morda bila par mesecev po moji smrti prispela v Ljubljano …«

Kakšen je bil tedaj začetek? »In sedaj, kakor sem že povedal, sedel sem v svoji pisarni, tik mene pri dolgi navadni mizi sedela je gospodična in oba sva čakala na prvega klienta. Dopoldne ga ni hotelo biti, ker občinstvo še gotovo ni čitalo mojega inserata. Popoldne pa se je oglasil; in mogočno mi je utripalo srce, ko se okrog tretje ure začujejo težki koraki pred pisarno. Gospodična je kar bleda postala in od veselja je vzkliknila: 'Kak mesar bo! Ti imajo sedaj dosti pravd in denarje nosijo v širokih in težkih listnicah!' Bom! Nekdo je zunaj sunil v vrata! 'Grob in ošaben človek bo,' – sem si mislil – 'no, pa ravno taki ne gledajo na vsak vinar! Bog blagoslovi tvoj prihod!' Še enkrat bom! Vrata so se odprla pod drugim, mogočnim udarcem in v pisarno je stopil mlad človek s klobukom na glavi in z debelo grčavo palico v roki. Ozrl se je ponosno okrog sebe ter zakričal: 'Boj!'«

Pozneje se je izkazalo, da ta gospod ni izzival na boj, ampak se je Boj pisal. Vatroslav Boj, poverjenik za socialno skrb. Tavčarja sploh ni pustil do besede, misleč, da je le pisar. Sodil ga je pač po pisarni. Zaslišal je oba in izvedel, da namerava novopečeni odvetnik gospodični plačevati 250 K mesečno, domnevnemu »pisarju« pa komaj 40 K. Kar je ugotovil, si je zapisal in ravno tako viharno, kot je prišel, tudi odšel. Konec meseca je prišel uradni dopis, v katerem isti ugotavlja v Tavčarjevi pisarni »krvavo kapitalistično izmozgavanje, katero se mora takoj odpraviti. Predpiše se Vam, da morate vsaki pisarniški moči na mesec plačati vsaj 600 K, z besedo šest sto kron. Radi dosedanjega zanemarjenja svojih dolžnosti nalaga se vam globa 1000 K. Obenem se Vam priporoča, da kupite za svojo pisarno stole, na katerih se bode vsaj sedeti moglo.«

Tavčar je takoj izračunal, koliko mu je tisti prvi mesec ostalo čistega: 27 K 50 vin. Pritožil se je, a g. Boj ni popustil. »Globa 1000 K je tem primernejša, ker našemu nadzorniku niste pojasnili, da ste odvetnik in ne pisar, ter ste ga s tem grdo za nos vodili. Proti razsodbi ni pravnega leka.« Končalo se je tako, da je »gospico«, hčer najboljšega prijatelja, takoj odpustil, globo pa najbrž plačal.

Koncipient v Kranju

Svojo drugo službo je mladi jurist našel v Kranju: 16. januarja 1877 je prevzel pripravniško mesto pri dr. Janezu Mencingerju, odvetniku in pisatelju. Pri njem je ostal do 30. septembra 1880, ko ga najdemo spet v Ljubljani. Kar samo od sebe se nam zastavi vprašanje, kako sta se ta dva gorenjska rojaka, Bohinjec in Poljanec, oba pravnika in pisatelja, med seboj razumela. Leta 1922 so na Mencingerjevi rojstni hiši v Brodu odkrili spominsko ploščo; Slovenski narod je 11. julija obžaloval, da so morali »pogrešati med seboj enega najboljših Mencingerjevih prijateljev in tovarišev v poklicu in literaturi. Dr. Mencinger in dr. Tavčar sta delovala včasih složno … dva iskreča se duha, ki sta kakor dvoje zvezd vodila za seboj celo vrsto mož«. Tavčar je bil tisto poletje že hudo bolan in se odkritja ni mogel osebno udeležiti.

V kranjskih letih se je razgibalo tudi njegovo zasebno življenje. »Bogata mestna dekleta so bila prepričana, da je mladi Ivan Tavčar lahko njihov ideal ljubezni. Mencinger je v neki humoreski zapisal, da 'nahajajo matere nadepolnih gospodičen celo več lepih lastnosti na njem, kakor gospodične same takrat poprej, ko je bil še mlajši'. A podjetni Tavčar je odkrival na dekletih nove lastnosti, ki so ga pritegovale. Ko je odvrnil dekliča od uličnega igranja s frnikulami, se mu je zdela godna, da je k njej, seve premožni, ponoči zlezel skozi okno. Ta pa je, ko so jo druge dražile, nalašč izgubila njegovo zaljubljeno pismo. In če niso vmes posegli starši, bi se bil s kakšno poročil. Privabljala ga je tudi Hermina Pfaeffingerjeva v Podbrezju. Ta meščanka je tja prihajala na vikend iz Trsta. Njej da se je posrečilo v njem ovreči črnogledo fatalnost, ki jo prinašajo demonske ženske ubogim moškim … V kranjski čitalnici se je naučil plesati in je celo vodil poskočno četvorko. Nekateri ne verjamejo, da je obvladal plesno družbeno spretnost.« Tako profesor Franček Bohanec, ko piše o Tavčarjevih kranjskih letih. »V Kranju je Tavčarja razganjala bojevitost, ki se je podala njegovemu samoljubju in močni samozavesti. Če so ga videli na cesti, so baje rekli, da 'ta lepi Tavčar sam sebe pelje na sprehod'. Svojo pomembnost je kazal na vse strani. Pripravljen se je bil pretepati v krčmah. V cerkev je – kot imenitniki – hodil le ob največjih praznikih. Ustanovil je poučno-zabavni klub. Pričel je žolčno polemizirati v Slovenskem narodu z nakanami Nemcev in nemškutarjev, nezrel fantič z 'nakodranimi lasmi', drzen do predrznosti, 'surov do prostaštva', 'kruljavi hudiček'.«

»Da je imel koncipient Tavčar pri dekletih v Kranju precej sreče, potrjuje diplomsko delo Marije Žagarjeve, ki ga je v svoji razpravi Tavčar in Mencinger v Kranju (1960) navedla Marja Boršnik. Tam zvemo, kdo je bil tisti 'deklič', ki ga po tem istem viru v svojem pisanju omenja Bohanec. Marija Gogala (Žumrova Marička) je bilo njeno ime. Oče Ignacij Gogala je bil pek, gostilničar in trgovec z lesom. Imel je več hiš. Mati je bila doma z bogate kmetije, Starmanova iz Svetja. Veljala je za eno najbogatejših nevest v Kranju … Pisatelj jo je prvič ogovoril, ko jo je videl na Jelenovem klancu frnikolat. Postal je in dejal: 'Za tako veliko gospodično to ni več.' Od leta 1877 je stanovala pri teti na Pungratu 23 (Cankarjeva 17). Pod njenim oknom je stala lipa. 'Drevo naj bi po nekaterih sporočilih videlo nočne sestanke med pisateljem in Marijo Gogalovo, po nekaterih pa, kako je trubadur ponoči lezel skozi okno. Še danes /zapisano poleti 1951, op. M. N./ bi potrdili stari sosedje, da se je to godilo pogosto. Ni čuda, da jima je Kranj po takih govoricah prisodil štolo. Gogalova se je nad Tavčarjem maščevala tako, da je na Gašteju pred večjo družbo 'izgubila' njegovo ljubezensko pismo. Krožilo je iz rok v roke v veliko Tavčarjevo nejevoljo …«

Slovenski pravnik

No, vrnimo se k pravnim rečem. »Poznanje zakonov ali postav je brez dvoma koristno in to tudi človeku, ki ne pohajkuje vsak dan po sodniških prostorih, ter ne zapravlja drazega časa z malomarnimi in hudobnimi pravdami. S tugo moramo namreč priznati, da se skoraj pri vsaki slovenski okrajni sodniji nahaja večje ali manjše število prav strastnih pravdarjev, ki se tožujejo za vsako najmanjšo stvar, ter prihajajo tožne dneve v sodnijo, noseč pod pazduho velike snope sodniških aktov in spisov. Ti ljudje čutijo se pri vsaki priliki žaljene v svojih pravicah, in navadno tožijo tedaj najrajši, če se jim ne godi nikaka krivica, če samo mislijo, da se jim godi krivica. Ker zakonov ne poznajo, domišljujejo si, da se jim krati ta ali ona pravica, med tem, ko se jim v resnici ničesar ne krati. Če bi se toraj razširilo znanje postav med priprostim ljudstvom, pomanjšalo bi se vsled tega število 'pravdarjev iz domišljije', ki sedaj nadlegujejo sodnije, ter denar prinašajo brezvestnim advokatom, ali pa ga mečejo v žep še bolj brezvestnim zakotnim pisačem. Dan za dnevom prihajajo ti slepi nevedneži k sodniji, ter se vlačijo s svojimi spisi po advokaturskih pisarnah, ali pa z zakotniki po žganjarijah in sanjajo o tem, kako bodo potrli nasprotnika, ter s svojo domišljeno pravico slavno premagali! Doma pa leži polje slabo obdelano, živina je izginila iz hleva, da so se plačali sodniški stroški; od strehe kapa, otroci stradajo, in zavoljo neplačanih davkov sili eksekucija v hišo. V tem oziru mora poduk o zakonih mnogo koristiti, ker večina pravd, sukajočih se okrog lastninske pravice ali okrog motenja posesti, izvira iz nevednosti o zakonih …«

Gornji odlomek je iz nadvse zanimive knjige. Slovenski pravnik je njen naslov, podnaslov pa Poduk o najpotrebniših zakonih. Izdala jo je Družba sv. Mohorja v Celovcu, leta 1883, napisal pa – dr. Ivan Tavčar. Takrat je bil še odvetniški pripravnik v Ljubljani, kjer je že v začetku naslednjega leta odprl svojo prvo samostojno odvetniško pisarno. Knjiga je poljudno juridično delo, še danes zanimiva ilustracija tedanjega pravnega reda in izrazoslovja. Vsebuje tako razlago temeljnih pojmov in zakonov kot praktične nasvete. Posest je, denimo, »zunanja podoba nevidljive lastninske pravice«. Zakaj si ljudje po posesti nismo enaki? »Božja previdnost razdelila je po različni meri svetovno imetje med umerjoča bitja. Enemu dala je veliko, drugemu pa oddelila revščine kruh, da ga reže do groba. Ali vsem brez izjeme je neskončna ta previdnost dodelila priložnost, da si pomnožijo lahko svoje imetje, če imajo voljo jekleno, in neutrudljivo delavnost!«

Ali pa zelo konkretno vprašanje: »Čigavo je drevo na meji stoječe?« Tavčar odgovarja: »Last drevesa se ne določuje po koreninah v zemlji, temuč po deblu. Ako stoji deblo na meji dveh zemljišč, potem je drevo skupna lastnina posestnikov teh zemljišč.« V podkrepitev tega odgovora citira še 422. paragraf občega državnega zakonika, ki se glasi: »Vsak lastnik zemlje sme korenine tujega drevesa iz svojih tal izruvati, in veje, ki vise v njegovo ozračje, to je črez mejo na njegov svet, odsekati in za se porabiti.« Tako zakonik, ki mu razlagalec Tavčar doda svoj pogled: »Svetovati je, da bi se te pravice ne posluževali sosedje med sabo, ker se bode potem navadno pričelo strupeno sovraštvo in to zavoljo drevesa, ki ni imelo skoraj nikake cene!«

Kaj pa, če nekdo najde zaklad, čigav je ta? »O zakladu veljajo sedaj tele postavne zapovedi: a) kdor zaklad najde, mora o tem gosposki vednost dati; b) kdor najde zaklad v svoji zemlji, je popolnoma njegov; c) kdor najde zaklad v tuji zemlji, mora ga polovico odstopiti lastniku zemlje; kdor je pri kopanju zaklada kaj nedopuščenega storil, kdor ga je brez vednosti in privoljenja lastnika zemlje iskal, ali kdor je najdeni zaklad sploh prikrival, njegov delež pripade ali ovadniku, ali pa državi, če ovadnika ni. Ako najdejo delavci po naključbi zaklad, jim pripada polovica; če jih je pa lastnik zemlje izrečno le za iskanje zaklada najel, dobe samo svojo dnino ali plačo, kakor drugi delavci.« Me prav zanima, kaj v teh rečeh velja danes?