Nima vsaka župnija otoka

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 8. junij 2015 / 14:50

»Delo, ki ga opravljam tu, na Blejskem otoku, opravljam z vero in Božjo pomočjo v slavo Boga, v čast Materi Božji, kraljici na jezeru, in v blagor ljudi,« je jasen blejski župnik dr. Janez Ferkolj, ki je v ponedeljek prejel Steletovo priznanje, ki ga podeljuje Slovensko konservatorsko društvo.

Nagrade in priznanja za življenjsko delo in za izjemne dosežke na področju konservatorstva in restavratorstva Slovensko konservatorsko društvo praviloma podeljuje svojim strokovnjakom, vsako leto pa eno priznanje namenijo tudi lastnikom, upravljavcem ali drugim državljanom, ki s svojim zgledom pomagajo ohranjati slovensko kulturno dediščino. Dr. Janez Ferkolj je zagotovo eden tistih ljudi, ki se zaveda pomena dediščine, s katero kot prvi človek blejske župnije upravlja na Blejskem otoku. »Trenutno sem z župljani na izletu na Višarjah, popoldan pa sem vam na voljo,« je prijazno, kot se spodobi za upravnika prvega turističnega bisera in hkrati nekakšnega duhovnega središča Slovencev, sporočil blejski župnik dr. Janez Ferkolj, in ko sem ga potem med sprehodom po otoku v duhovitem tonu vprašal, kakšen je pravzaprav njegov poklic, župnik, konservator ali direktor, kot da ima že od nekdaj pripravljen odgovor, v trenutku odgovoril: »Sem samo duhovnik, župnik na Bledu. Vodenje župnije je tudi moja prva in glavna skrb, s tem da se zavedam odgovornosti, ki jih imam v svojem poklicu, v tej župniji, v tem kraju. Nikoli si nisem predstavljal, da se bom ukvarjal s toliko zanimivimi in lepimi stvarmi v svojem življenju, kot se zdaj tukaj na Bledu.«

Slovencem posvečeno mesto

Janez je diplomiral iz francoščine in teologije, predlani pa je na Teološki fakulteti tudi zagovarjal doktorsko disertacijo. Svojo poklicno pot je začel pred desetimi leti kot kaplan na Jesenicah, se po dveh letih preselil v Župnijo Kranj, od koder so ga po treh letih leta 2010 premestili na Bled. Ko je eni svojih sodelavk v otoški potičnici pristno po gorenjsko odvrnil 'kuj pridem', že skoraj ne bi verjel, da prihaja iz Novega mesta. »Sicer mi nikjer, kjer sem služboval, ni bilo dolgčas. Kot duhovnik sem srečen in ta poklic je tudi jedro mojega življenja. Trudim se, da kamorkoli pridem, delam z dušo in srcem in po najboljših močeh,« naprej razmišlja sogovornik, ki se hkrati zaveda, da je biti župnik na Bledu nekoliko drugače kot v kateri drugi slovenski župniji. Prepričan je, da je Blejski otok del osebne izkaznice vsakega Slovenca, in prav zato, ker je ta košček zemlje z vsem, kar je na njem, za nas tako dragocen in hkrati ljub ter domač, se zaveda, da mora tu s sodelavci vzpostaviti ozračje in klimo, ki bo takemu odnosu ljudi na najboljši način odgovarjala. Na otoku je ena najstarejših slovenskih cerkva, in ker se zavedamo, da je naša zgodovina zaznamovana s krščanstvom, otok velja tudi za temeljni kamen slovenske kulture.

»Vse to, kar potrjuje izjemnost tega kraja, ob tem pa tudi hiše in objekte, za katere sem odgovoren, vedeti moramo, da nas na leto obišče sto trideset tisoč ljudi z vsega sveta, potrjuje mojo usmeritev, da skušam temu spomeniku državnega pomena dati vsebino, ki naj bi temu prostoru najbolj ustrezala.« To seveda za seboj potegne veliko truda in dela, ki pa ga, kot pravi župnik Ferkolj, opravlja z vero in Božjo pomočjo v slavo Boga, v čast Materi Božji, kraljici na jezeru, in v blagor ljudi. »Pri tem se zavedam, da so nam ustrezne institucije pri tem v pomoč in ne v nadlogo. Niso za to, da bi onemogočale napredek, ravno nasprotno v prvi vrsti skušajo zaščititi našo kulturno dediščino in prispevati, da so objekti obnovljeni kvalitetno in po vseh pravilih stroke, hkrati pa, da na otoku ponujamo vsebine, ki sem tudi sodijo. Zakaj se torej vseh teh služb ne bi tudi posluževal?« pomisleke povprečnega Slovenca, da je Zavod za varstvo kulturne dediščine predvsem zaviralec obnov in gradenj, da kvalitetni oblikovalci in arhitekti samo dodatno stanejo, zavrača Ferkolj in se hkrati za dobro sodelovanje v petih letih, odkar je na Bledu, zahvaljuje za dr. Niki Leben s kranjske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine, Romani in Antonu Bohincu iz Poljanske doline in arhitektki Mateji Kavčič za nesebično pomoč in nasvete. »Veste, jaz na Zavod vprašam tudi, kakšne rože lahko posadim pod trte, ki se pnejo po nekdanji proštiji.«

Prav v teh dneh zaključujejo projekt ekološke sanacije Blejskega otoka, v preteklosti pa je njegov prvi skrbnik hkrati s prenovami objektov in premetov velik poudarek posvečal tudi sami vsebini. Tako so leta 2012 odprli tako imenovano potičnico, v kateri strežejo osemdeset vrst potic, ob njej se razprostira prodajna galerija, sledila je ureditev protokolarnega prostora in skoraj natanko pred dvema letoma na prvo junijsko nedeljo tudi odprtje cerkvenega zvonika za javnost. V njem so poleg novega stopnišča obnovili in v ponovno delovanje spravili tudi staro mehansko uro. V zadnjem letu so skrbeli za napeljavo kurjave in odvodnjavanje objektov, z več kot šestdesetimi drevesi pa so dodatno pogozdili otok. »Če imaš v skrbi stare hiše, se vedno pokaže kakšno novo delo. Veseli me, da se bom v prihodnjih letih lahko bolj posvetil tudi jedru otroka, svetišču samemu. Strokovnjaki z Restavratorskega centra ZVKDS so že opravili sondiranja znotraj cerkve, v pripravi pa je načrt za obnovo cerkve.«

Blejski otok bi moral biti dostopen vsem

»Steletovega priznanja ne pojmujem kot priznanja za opravljeno nalogo, saj me v prihodnjih letih čaka še precej dela. Vesel sem, da je stroka, ki je v državi odgovorna za ohranjanje kulturne dediščine, prepoznala in razbrala naš trud, saj je prav sodelovanje z vsemi za to zadolženimi in pristojnimi institucijami v državi lep primer sožitja dobrega reševanja problemov in vsestranskega zadovoljstva ter, kar je bistveno, ohranjanja narodovih kulturnih spomenikov, kakršen je Blejski otok,« o priznanju razmišlja Ferkolj, čigar želja je, da bi otok postal prostor kulture, strpnega dialoga, iskanja miru in vere. Prav zato naj bo otok dostopen vsem, ne glede na veroizpoved, barvo kože, tako ali drugačno pripadnost.

Ob tem Janez ugotavlja, da smo prav Slovenci premalokrat in preredko gosti na otoku. »Obisk smo nekoliko povečali z romarskimi mašami, ko na otok prihajajo romarji iz vse Slovenije, še vedno pa ostaja problem, da je postanek na otoku omejen na trideset, največ petinštirideset minut. Zato od državnih institucij pričakujem, da bodo pomagale razrešiti ta problem, da bo vsakemu obiskovalcu Blejski otok dostopen do te mere, da bomo na njem lahko uživali to lepoto in dragocenosti, ki nam jih ta nudi. Sam se že pet let trudim za to,« še pove dobitnik Steletovega priznanja za leto 2013. Ko se odpravljam z otoka, ugotavljam, kako drži, da je veduta otočka s cerkvico sredi jezera nekaj zelo lepega za oko, a je čustvo, ki ga otok zapusti v nas, potem ko ga spoznamo od znotraj, še toliko močnejše in pristnejše.