Bili so navezani na »pvac«

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Tržič / ponedeljek, 5. oktober 2015 / 11:57

V Knjižnici dr. Toneta Pretnarja v Tržiču so imeli domoznanski večer z naslovom Prisedi, povem ti, kako smo praznovali v 20. stoletju. Dnevi evropske kulturne dediščine sicer v več gorenjskih krajih potekajo pod skupnim naslovom Praznovanja.

Tržič – Spomine so v ponedeljek v tržiški knjižnici nizale Tržičanke Draga Koren, Marija Maršič in Jožica Koder. »V začetku 20. stoletja je bil Tržič res ena 'lukna'. Teh cest, ki zdaj povezujejo in razširjajo Tržič, ni bilo. Prav vsa praznovanja so se dogajala na 'pvac',« se spominja skoraj 93-letna Draga Koren, ki je obudila spomine na praznovanja pred drugo svetovno vojno. »V Tržiču je bila leta 1928 Cerkvena godba, ki jo je vodil Rudolf Ahačič. Petkrat na leto so igrali pred cerkvijo sv. Andreja, na 'pvac' je bila pa promenada. Vsaj trikrat si se moral sprehoditi gor in dol – če si imel nov 'gvant', pa tudi štirikrat. 'Pvac' je bil vedno poln.« Čez vse 'fajn' so bile v Tržiču procesije, kot je bila velikonočna. Korenova je vesela, ker se je gregorjevo ohranilo, za binkošti pa še danes položi na okno lipove vejice.

Najbolj živ spomin Marije Maršič iz otroštva je spomin na decembrske praznike, še posebno na Miklavža. Enkrat sta ga z bratom pričakala pri stari mami v Poljanski dolini, bilo je kot na Gasparijevi razglednici, pove: »Bilo je pričakovanje, zunaj je bilo snega do okenskih polic in noč je bila črna. Miklavž nama je v peharjih pustil orehe, suhe hruške, jabolčne krhlje, nekaj bombonov, šest barvic in velik brezčrten zvezek. Presrečna sva bila.« Maršičeva se spominja, kako se je Oblakov Stanko kar naprej na skrivaj preoblačil v Miklavža, ker je moral biti Miklavž zaradi sistema leta 1958 v ilegali. Božični večer pa je bil družinski, topel, Marijin oče je zaigral na citre Sveto noč.

Umivali so se z binkoštno roso

Jožica Koder se je osredotočila na praznovanja v kmečkem okolju, iz katerega izhaja. »Prazniki so se razlikovali od tistih v mestu. Zaslužil si si jih po trdem delu. Pomenili so nekako lažje preživetje, da si se odpočil, nabral duhovne energije,« je poudarila. Najbolj si je zapomnila veliki šmaren, ker je zadišalo po kruhu iz nove moke. Na veliki šmaren se ni delalo, samo živino so nahranili. Naslednji dan je bil 'smenj' v Kovorju, čez dva dni pa še veselica. Ta je bila najboljša. Kodrova je zbrala spomine še nekaterih Tržičanov. Metka Kavčič, stara 101 leto, in Janez Slapar - Temšak sta ji povedala, kako so se za binkošti umivali z binkoštno roso; verjeli so, da bo obraz ostal lep in mlad.

O praznovanjih so se v minulih dneh pogovarjali tudi drugje po Gorenjskem. Na Osnovni šoli Orehek so imeli na to temo kulturni dan. V Mestni knjižnici Kranj so dijaki drugega letnika Gimnazije Kranj zbrali spomine in s pesmijo popeljali v čas praznovanj. V Sokolskem domu v Škofji Loki je bilo predavanje Elizabete Eržen Podlipnik, sodelavke Zgodovinskega arhiva Ljubljana, enote v Škofji Loki, na temo Kaj nam o praznovanjih govorijo arhivski dokumenti. Prav tako v Sokolskem domu je bila prireditev Praznujemo skupaj, ki so jo pripravili otroci iz vrtca, učenci loških osnovnih šol in dijaki srednjih šol. V Občinski knjižnici Jesenice je etnologinja in kulturna antropologinja Špela Smolej Milat predstavila raziskovalno nalogo Kako so na Jesenicah včasih živeli – navade, običaji in šege ob praznovanjih.