V spomin: prof. Mira Avsec (1935-2010)

Besedilo: Miha Zor
Kategorija: Gorenjska / / 06:00

»Praznine ne bo za nami.« S temi besedami je profesorica Mira Avsec sklenila svoje razmišljanje Biti učitelj je umetnost, ki ga je napisala ob koncu svoje dolge učiteljske poti. Jaz pa bi rad od tod izhajal in z nekaj spomini nanjo zapolnil praznino, ki je nastala z njeno smrtjo.

Profesorica Mira Avsec je bila najprej moja učiteljica, potem pa vse do zdaj najdragocenejša prijateljica. Spoznala sva se ob latinščini, ki naju je dobra tri leta družila vsak teden. Spomnim se njenega prvega stavka, da je ena največjih odlik latinščine, da je težka; skladno s tem spoznanjem je bilo njeno neprestano, čeprav tiho plemenito poudarjanje, da biti predan delu pomeni v resnici ljubiti življenje in da je edina poštena življenjska drža, da človek samemu sebi postavlja le najvišje zahteve. Profesorica je bila modra učiteljica.

Najino prijateljstvo se je začelo razvijati vzporedno z najinim pedagoškim odnosom. Po pouku sva pogosto dolgo razpravljala: največ o lepoti umetnosti in dragocenosti znanosti, poleg tega pa tudi o vsem drugem, kar je bilo aktualno in zanimivo: teme so šle od zgodovine do politike, od stanja družbe do drobnih anekdot, preteklih in sedanjih: pripovedovala mi je, kako se je kot dekle trdno odločila, da bo sprejeta na klasično gimnazijo, kako je sošolce inštruirala vse predmete in kako si je z zaslužkom kupila številne knjige. Njen pogled nazaj je razkrival njeno človeško toplino, poštenost v presojanju strogih profesorjev z mariborske klasične gimnazije in tudi dijaškega duha svojih vrstnikov. To je bil spomin na drugačne čase, v katerih je odnos med učenci in učitelji določala nujna distanca, a so bile zato tudi dijaške domislice bolj prefinjene in hudomušne. Kadar je govorila o svoji življenjski poti, se je njen značaj kazal posredno, v spoštljivih oznakah ljudi, ki so jo na tej poti spremljali; nikoli jim ni pozabila izreči zasluženega priznanja, nikoli ni skrivala bogastva, ki ga je v njih prepoznala, pa naj je šlo za sodelavce ali za prizadevnost in čisto srčno dobroto njenih najbližjih. S svojim odnosom do drugih je pritrjevala Pliniju: »Spomin na nas bo trajal, če smo si to zaslužili z življenjem.«

Ko so se prekrižale najine poti, je bila že sredi svojih šestdesetih. Bremena, ki ji jih je nalagala starost, je potrpežljivo prenašala; v posebno veselje ji je bila otroška bistroumnost vnukov. Bolj kot lastne zdravstvene težave jo je žalostila bolezen moža, prof. Franceta Avsca; njegova smrt pa jo je tako rekoč strla. Širina njenega duha zato ni bila nič manjša, le z drugačnimi, temnejšimi toni se je obarvala: spremljevalka njene žalosti je bila vedno hvaležnost do vseh, ki so ji stali ob strani.

Tisti, ki smo profesorica Miro Avsec poznali, jo bomo vedno ohranili v sebi. To sicer praznine, ki jo za sabo pušča njena smrt, ne bo moglo nikoli do kraja zapolniti. Pa vendar te praznine ne bo, dokler bo živo doživljanje, za katero sem hvaležen usodi: doživljanje prijateljice, ki je bila človek z najbolj žlahtnim značajem. Ena od pesmi v slovenski poeziji se začne in konča: »Ti ne boš nikoli umrla.« S Tacitom pa želim svoji učiteljici in prijateljici reči: »Če je kraj za duše pravičnih in če velike duše ne umrejo skupaj s telesom, kot trdijo modrijani, počivaj v miru.«