Včasih so imele ženske le tri želje

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 5. oktober 2015 / 12:09

Gostja 118. Glasove preje v dvorani kranjskega Cineplexxa je bila novinarka, pisateljica in publicistka Milena Miklavčič, ki je odkrito, kot ona zna, spregovorila o spolnosti oziroma »tistih rečeh«, kot se še vedno radi izognemo neposrednemu poimenovanju, kadar beseda nanese na spolnost.

O spolnosti se namreč še vedno zelo težko pogovarjamo, je tudi na Preji večkrat poudarila Milena Miklavčič. Čeprav je sodelovala že na več kot dvesto literarnih večerih, na katerih je predstavljala svojo knjižno uspešnico Ogenj, rit in kače niso za igrače, jo mnogi še vedno zavrnejo z izgovorom, da v njihovi skupnosti še niso dozoreli, da bi govorili o tem. »Kdaj pa bomo, če ne leta 2015,« se je zato v pogovoru z Mihom Nagličem retorično vprašala Milena Miklavčič. Tokratna preja je bila sicer »filmsko obarvana«, saj so uvodoma prikazali dokumentarni portret, ki ga je o Mileni Miklavčič posnel Jaka Šuligoj. Iztočnico za film pa je predstavljala prav njena knjiga, v kateri je popisala intimne zgodbe naših prednikov.

Še veliko tabujev

»Včasih imam občutek, da še vedno živimo v letu 1908,« je Milena Miklavčič razočarana nad tabuji, ki še danes spremljajo pogovore o spolnosti. A te teme ljudi več kot očitno zanimajo, kar dokazuje tudi do zadnjega kotička napolnjena dvorana z več kot dvesto sedeži na zadnji Glasovi preji. Kot je ugotavljal Miha Naglič, to Mileno Miklavčič postavlja v zelo dobro družbo, saj sta bili doslej tako obiskani le še dve Preji – stota z dvema predsednikoma na Brdu, takrat aktualnim Danilom Türkom in prvim Milanom Kučanom, ter enim najbolj častivrednih slovenskih pisateljev Borisom Pahorjem na kranjski gimnaziji. Nad polno dvorano je bil navdušen tudi producent Boštjan Virc. »Zame je to pravi šok, saj sem navajen, da se tovrstne produkcije prikazujejo v precej manjšem krogu,« je priznal. Ideja, da bi o Mileni Miklavčič posneli dokumentarni portret, se mu je porodila pred dvema letoma, ko je v roke dobil njeno knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače in je takoj zaslutil, da bi bila to dobra zgodba. A tisti, ki bodo v tem filmu iskali Milenino knjigo, bodo verjetno malce razočarani. Tudi Virc je priznal, da bi ta tema zahtevala bolj poglobljeno obravnavo, a obenem meni, da je še vedno bolje, da so »naredili nekaj kot pa nič«. Film je namreč neprimerno bolj lahkoten kot knjiga. Tudi v primerjavi s pogovorom, ki je sledil po ogledu filma. Zgodnji termin, v katerem naj bi na Televiziji Slovenija prikazovali film, po Virčevih besedah kakšne večje (pre)drznosti ne bi prenesel.

Vse se je začelo z Mici ...

Za uvod v pogovor je Miha Naglič led razbil z besedami, da je vseeno malce razočaran. »Glede na temo sem pričakoval, da naju bo čakala postelja, ali pa vsaj kavč,« se je namuznil. Milena Miklavčič pa je pojasnila, da se lažje pogovarjata tudi zato, ker sta bila sošolca. »In sem bil tudi jaz med tistimi, ki so ji pravili Čačka,« je spomnil na njen takratni nadimek, ki ga je Milena Miklavčič omenila tudi v filmu. Miha Naglič je pojasnil, da so ji tako najbrž pravili zaradi tega, ker je že takrat ves čas nekaj pisala in je bila v razredu največkrat pohvaljena za svoje spise. Kljub temu je Milena Miklavčič priznala, da ji ob tem poimenovanju ni bilo prijetno, in tako prišla do tega, kar ves čas poudarja: da se je treba pogovarjati, če ne niti približno ne vemo, kaj si nekdo misli o nas, pa čeprav ga srečujemo vsak dan. In prav zato se ji je zdelo pomembno, da v filmu spregovori tudi o svojem »napornem« mladostniškem odnosu z mamo, kot ga je označil Miha Naglič. V javnosti jo je namreč mama pogosto pohvalila, a doma je vladal zelo strog režim, je pojasnila Milena Miklavčič. A skozi zgodbe, ki so ji jih pripovedovali drugi, je ugotovila, da so podobno doživljali številni njeni sogovorniki. »Tudi naše starše so namreč vzgajali na tak način, brez čustev,« je opozorila in dodala, da je pomembno, da se zaveš, da to ni prav, in sam ravnaš drugače. »Odpustiš lahko le tako, če razumeš.« A vseh teh zgodb, ki jih je popisala v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače verjetno ne bi bilo, če ne bi bilo Mici, je pojasnila Milena Miklavčič. »Bila je zelo živahna ženska in o tej 'prepovedani' temi sem se prvič pogovarjala prav z njo, ko sva nekega večera, ko je zunaj divjala nevihta, obsedeli ob svečah.« Zgodbe so jo povsem prevzele in je potem vsak prosti trenutek preživela tako, da je obiskovala ženske od blizu in daleč in jih poslušala. Kmalu je ugotovila, da ji ljudje zaupajo, saj so ji pripovedovali stvari, ki jih še nikoli niso delili z drugimi. »Pogosto so bili začudeni, saj sem bila prva, ki jih je spraševala o najbolj intimnih trenutkih. Čeprav so začeli govoriti v tretji osebi, na primer o neki Francki z vasi, so potem kmalu preklopili v prvo osebo. Hitro sem vedela, da govorijo o sebi, a jim tega nisem izdala.« Milena Miklavčič se je spomnila ženske, ki je bila v času, ko sta govorili, stara 104 leta. Pripovedovala ji je o svojem otroku, ki ga je samega pustila na peči. Medtem ko je šla v kuhinjo, je padel na tla in umrl. Otrok je bil spočet v času, ko je njen mož prišel iz zapora domov na dopust. Še drugih otrok ni zmogla preživljati, ta, ki se je rodil zadnji, pa jo je spravil na rob obupa. »Posebno me je pretreslo, ko sem izvedela, da je ženska teden dni po mojem obisku, ko se je na neki način spovedala, umrla. Takrat sem se šele zavedela, kaj je morala vse življenje nositi v sebi, kaj ji je ves čas ležalo na duši.«

Krute zgodbe, o katerih se ni govorilo

Takih in podobnih krutih zgodb je bilo v času pred drugo svetovno vojno in tudi še nekaj časa po njej še mnogo. Niso bili tako redki niti incesti, pedofilija, sodomija. A se je vse skrivalo, o tem, kaj so nekateri počeli, se ni govorilo, četudi so vsi vedeli. »Pustotnikov ata iz Gorenje vasi mi je pogosto pripovedoval, da se je moški lahko oženil šele takrat, ko si je že ustvaril določeno premoženje. Hlapci, dekle, berači, invalidi in še kdo te možnosti ponavadi niso imeli, njihov spolni nagon pa zato ni bil nič manjši. Pretresljive zgodbe nekdanjih pestern in pastirčkov so mi segle v srce. Nekaterim so prišle prav živali, tudi ovce, če niso dobili ženske,« je razkrila brez dlake na jeziku. Dogajalo se je, je nadaljevala, da je šel otrok staremu očetu malo »pogret kosti«, kot so se izrazili. Ob tem je razkrila še posebej tragično zgodbo možaka, ki je imel zaradi takšnega »gretja kosti« vse življenje težave z zadrževanjem blata, ker ga je stari oče po notranjosti danke poškodoval z dolgimi, neurejenimi nohti.

Vsaka ženska ima kakšno skrivnost

Z zgodbami, ki jih pripoveduje v knjigi, pa je razbila tudi nekatere stereotipe, povezane z življenjem nekoč, kar ji je še v posebno zadovoljstvo, priznava. »Najbolj se mi je zdel moteč in po svoje tudi žaljiv do ženske pregovor, ki pravi 'bodi pridna in poštena, da nekoč boš dobra žena'. Z njim so tudi moji generaciji dopovedovali, da je nedolžna nevesta več vredna kot tista, ki pred poroko okusi 'prepovedan sad'. Vesela sem, da mi je uspelo razkriti, da to ni bilo res,« se iz srca nasmeje zgodbam, ki so takšne »moralneže« postavljale na laž. Zato ji je žal, da v film niso mogli vključiti zgodbe o »kerfiju«, pripomočku, ki so ga ženske pred drugo svetovno vojno uporabljale za preprečevanje nosečnosti. Z njim so si po spolnem odnosu napršile vodo v nožnico in izprale seme. »Celo nekateri starejši zdravniki, s katerimi sem se pogovarjala, kerfija niso poznali. Zato imam občutek, da je bila tudi ženska iz prve polovice 20. stoletja polna skrivnosti, lahko rečem celo zelo 'prefrigana'. Z vso gotovostjo pa danes trdim, da so redke, ki ne bi šle na drugi svet vsaj s kakšno skrivnostjo,« je živahno spodbudila polno dvorano v želji, da ji morda tudi oporekajo, če se z njo ne strinjajo.

Skozi pogovor, ki je sledil projekciji filma, je ves čas poudarjala, da vsak, ki prebere njeno knjigo, začne bolj spoštovati svoje prednike. Boleče se namreč zaveda, da o tem, kako se je še ne tako dolgo nazaj živelo, ne vemo praktično skoraj nič. Žal je bila spolnost tisto področje, ki so se mu na daleč izogibali tudi zgodovinarji, etnologi in ljubiteljski raziskovalci. Vemo sicer, da so mnogi moški odšli s trebuhom za kruhom v tujino, o tem, kako so se morale njihove žene v vmesnem času same znajti doma, pa so vedeli le redki. Da so preživele otroke in tudi sebe, so se v skrajni sili, ko ni šlo drugače, za zabojček krompirja vdajale drugim moškim. »Takrat ni bilo socialne službe, ki bi poskrbela zanje,« je poudarila Milena Miklavčič in dodala, da zato ni bilo redko, da so moški našli kup novih otrok, ko so se vrnili domov. »Če ne poznamo preteklosti, ne moremo razumeti ne sebe ne sedanjosti. Naši predniki so morali pogosto nečloveško trpeti, se marsičemu odpovedati, stisniti zobe, da so preživeli. Danes sploh nismo več vajeni stisniti zob,« je neizprosna Milena Miklavčič, ki je prepričana, da bi se iz zgodb v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače lahko marsikaj naučili. »Če je otrok hiperaktiven, to ni bolezensko stanje, le premalo dela ima,« je še naprej izzivala občinstvo.

Ob tem pa se ji je zdelo pomembno poudariti, da nobene od zapisanih zgodb ženske niso pripovedovale z zagrenjenostjo, ampak se jim je to zdelo povsem samoumevno, saj so takrat pač tako živeli. »Ženske so imele včasih le tri želje: da ne bi bile lačne, da jih mož ne bi pretepal in da ne bi umrle na porodu.« In prav zato, da bomo znali preživeti tudi danes, je treba brskati po preteklosti, je Prejo sklenila Milena Miklavčič.