Maja 1945: beg v neznano

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 29. april 2015 / 09:52

Druga svetovna vojna naj bi se v Evropi končala 9. maja 1945. Kako pa je bilo tistega dne pri nas? Natančneje: v Kranju. Eno od izvirnih pričevanj imamo v dnevniku, ki ga je pisal Žirovec Anton Žakelj. Živel in delal je v Kranju, kjer so imeli žirovski čevljarji svoje vojno podjetje …

Ja, žirovski čevljarji so imeli v letih 1943–1945 svojo firmo v Kranju! Ko so se Nemci 23. oktobra 1943 pod pritiskom partizanskih enot umaknili iz Žirov, so s seboj odpeljali tudi velike količine usnja in čevljev in vse to spravili v Ljudskem domu v Kranju. Ko so jih prizadeti prosili, naj jim zaplenjeno vrnejo, so to možnost zavrnili, hkrati pa predlagali, da v Kranju odprejo podjetje in v njem izdelujejo čevlje za nemške (razumelo se je: ne za partizanske) potrebe. Tako se je tudi zgodilo. Nekateri člani predvojnih zadrug in podjetnika Anton Gantar in Ivan Zajc so decembra ustanovili firmo z dolgim nazivom v nemščini: »Kriegsarbeitsgemenischaft der Sairacher Schumacher, Krainburg« (Vojna delovna skupnost žirovskih čevljarjev, Kranj); zaposlovala je 41 mojstrov in pomočnikov in štiri vajence. Glavni so bili: vodja Franc Gantar, knjigovodja Anton Žakelj in glavni mojster Jernej Peternel (oče slikarja Konrada). Za delavnico jim je Polde Zupan prepustil gornji del svoje usnjarne ob Savi (tik za Delavskim domom), stroje so iz Žirov pripeljali naknadno. Delali so do konca vojne, se po njej vrnili v Žiri in postali kadrovsko jedro, iz katerega je v naslednjih letih na­stala Alpina. Anton Žakelj je ves čas pisal dnevnik, ta pa je danes prvovrstno pričevanje o vojnem in povojnem času.

Prvi majski dnevi v Kranju

V dnevniku Antona Žaklja preberemo najprej, da je bil 1. maja 1945 torek. Sledi: »Alarmirajoča poročila so vsaj deloma resnična. Vinko Tavčar, ki je bil prej mlekar na Hotavljah, nazad­nje pa pri četnikih, je prišel v Kranj in povedal, da partizani, okrepljeni z indijskimi gurka in ruskimi tanki, prodirajo nezadržno proti Ljubljani. Nemci in domobranci jih ne morejo ustaviti; rešitev je samo v begu. Res so šli nemški avtomobili vso noč skozi Kranj proti Koroški. Red je še povsod. Banka mi ni hotela izplačati 10.000 RM za plače delavcem. – 2. maja 1945, sreda. Govori se, da je Hitler umrl v Berlinu. Za Hitlerjem nihče ne žaluje. – 3. maja 1945, četrtek. Popoldne v Loko po karte – zastonj. Videl veliko skupino Rusov, ki so marširali skozi Loko v Poljansko dolino in na Primorsko, proti partizanom. Ob 6.30 je odpeljal iz Kranja zadnji vlak na Gorenjsko. Govori se o miru, toda letala prihajajo še vsak dan. Ob osmih streljanje z vsemi flak kanoni. Nekaj bo nekje padlo na vlak. – 4. maja 1945, petek. Zjutraj so 'titovci' spet napadli železniške transporte in baje zadeli deset lokomotiv, večino v Loki. Ob dvanajstih so vrgli bombe na sodišče in na sosednje hiše v Loki. 'Slovenec' poroča o ustanovitvi slovenske narodne vlade države, parlamenta in drugo z dr. Basajem na čelu. Ministri so: Franc Kremžar, dr. Voršič in drugi. Dobri možje! Ob pol dvanajstih ponoči je začelo zvoniti v Kranju in je zvonilo kot za največji praznik do pol dveh zjutraj. – 5. maja 1945, sobota. Stotine avtomobilov in konjskih vpreg je šlo skozi mesto, vse na sever, v Avstrijo. Zjutraj so že povedali, da je vsa slovenska vlada aretirana, da je prišel kralj Peter v Trst ipd., vse mogoče in nemogoče novice. Popoldne sem šel k šmarnicam v Šmartno. Po molitvi smo se pogovarjali pred cerkvijo. Nenadoma je pripeljal mimo velik črn avto s številko 1A in v njem general Rupnik in več druge gospode. Veliki črni avto je tudi druge presenetil, ker takih avtov nismo videli med vojno. (Pozneje sem izvedel, da so bili v avtu general Rupnik, njegov voznik Luka Milharčič, dr. Kociper, Rupnikova in Kociprova žena in morda še kdo.) Bolj kot vsi transporti in kolone me je ta avto prepričal, da se res bliža konec. Zvečer so partizani osvobodili Begunje z vsemi še živimi talci. Nemci so bili pobiti. Zasedli so tudi Logatec; domobranci res beže iz Žirov, Rovt, Lučin, Gorenje vasi … Domobranci so postali zmedeni, prijatelji partizanov veseli. Danes sem videl in slišal toliko razburljivih novic, da so me malo zmedle. – 6. maja 1945, nedelja. Ponoči nisem mogel spati; neki zunanji šum me je motil. Vstal sem in šel na balkon pogledat, kaj se godi. In sem videl: od vrha Gaštejskega pa do vrha Jelenovega klanca ena sama kolona nemške vojske, peš in na vozovih. Tiho, kot strahovi, se je kolona pomikala proti Gorenjski. Ob pol sedmih sem šel k maši. Vlak je pripeljal množico beguncev iz Dolenjske. Pripovedujejo, da armada mednarodnih partizanov zaseda deželo. Nemci beže ali mečejo orožje proč; domobranci sami ne morejo vzdržati navala. Begunci hočejo priti čim prej pod varstvo Angležev – peš, z avtomobili, kolesi ali živinsko vprego. Podnevi se je val beguncev zlil v tri kolone: Nemci in druge oborožene sile, begunci na vozovih in pešci. Opazujoč ves dan procesijo beguncev, sem postal – z množico – nekoliko živčen, zato sva šla s Cilko zvečer v Loko. Čete Rusov, ki so mirno ležale s konji v senci ob cesti, so me pomirile, toda ko sva se vrnila v Kranj in videla dve strnjeni koloni avtomobilov in vozov od Gašteja do Jelena do dese­tih zvečer, kljub policijski uri, ki je določena ob osmih, sem postal spet nemiren. – 7. maja 1945, ponedeljek. Popoldne sem se šel v Loko poslovit od staršev in sester. Mama me je spodbujala, naj se umaknem; sama, ata in sestri bodo ostali v Loki, pa naj pride karkoli. Val beguncev je vsrkaval v svoje kolone tudi begunce, ki so prihajali iz stranskih vasi, in pritegnil tudi marsikoga, ki prej ni mislil iti od doma. Med bežečo armado sem videl nemškega častnika, ki se je peljal v lepo prebarvanem osebnem avtomobilu z ojesom in konjsko vprego. (Avtomobili z zadaj pritrjenim tankom za pogon na drva, podobni vodnemu grelcu, so bili že nekaj let v prometu, takih na konjsko vprego pa še nisem videl.) – 8. maja 1945, torek. Iz Loke sta prišla Lovro Možina in Franc Stanovnik in hotela iti takoj naprej. Pregovoril sem ju, da sta ostala čez noč. Velikanske množice beguncev vedno bolj uporabljajo travnike ob cesti, ker na cesti ni več prostora.«

Kranj, 9. maja 1945

Druga svetovna vojna naj bi se v Evropi končala 9. maja 1945. Ob koncu prejšnjega dne je general Alfred Jodl v imenu nemške vojske podpisal brezpogojno kapitulacijo. V Moskvi je bil ob tisti uri že 9. maj in tako se je uveljavil ta datum. Pa poglejmo, kako je bilo istega dne pri nas. Konkretno: v Kranju. Anton Žakelj: »9. maja 1945, sreda. Prve dni maja so odvažali vlasov­ci z lojtrskimi vozovi hrano iz skladišča Majdičevega mlina ob Savi proti Gorenjski, najbrž na Ljubelj. Vodil jih je star ruski polkovnik. Danes so ljudje opazili, da pred skladiščem ni več straže; menda ni bilo več niti zaklenjeno. Vdrli so v skladišče in odnašali moko, sladkor, makarone, riž v vrečah in zaboje mesnih in ribjih konzerv, surovega masla, prepečenca in druge hrane. Pri plenjenju je sodelovala množica civilistov in tudi vojakov. Neki vojak, ki je malo prej ponujal v Domu porcelanasto posodo, je prinesel v vežo Delavskega doma vrečo sladkorja in naročil enemu naših, naj pazi nanjo. Toda on je imel prav toliko pravice do nje in jo je nesel v skladišče. Nemec je pa šel po drugo. Ko se je vrnil in ni dobil vreče, je izdrl bajonet in z njim v roki tekal po hodnikih in sobah. Nezanesljivega varuha svoje vreče ni našel. Tudi mene so nagovarjali, naj si kaj pomagam, pa nisem za tako delo. Drugi so mi dali nekaj konzerv kislega zelja, ribjega in svinjskega mesa in prepečenca. Vse nama je prišlo zelo prav. Kranjčani, ki so pričakovali partizane kot osvoboditelje, so gledali procesije beguncev in zmajevali z glavami. Kmet Govekar s Primskovega me je vprašal: 'Le kaj mislijo ti ljudje? Da jih na Koroškem čakata med in mleko?' 'Vprašajte tegale!' sem odgovoril in pokazal na kmetiča iz Dolenjske, ki je peljal na malem voziču s kravjo vprego nekaj malih otrok. Res ga je vprašal: 'Za božjo voljo, zakaj bežite?' Odgovor: 'Pred tremi leti smo bežali iz Dolenjske v Ljubljano, zdaj bomo pa bežali na konec sveta, če treba.' Ni razumel. Zmajal je z glavo in mrmral: 'S praga svobode beže v neznano!' Gospa Zupanova je te dni pekla in cvrla, da bi na dan zmage sprejela osvoboditelje, med njimi tudi svojega brata, partizanskega heroja. Čudila se je, zakaj mi bežimo iz raja. (Pozneje sem izvedel, da je po našem odhodu navdušeno slavila zmago. Ko se je peljala v avtu s svojim bratom, so se zaleteli v neko drevo in gospa je bila mrtva. Tako je postala njena hčerka popolna sirota. Očeta so ji že leto prej ubili Nemci.) Kljub močni privlačnosti kolone beguncev sem z begom odlašal. Čakal sem na križišču pred Majdičem, če bi videl vsaj enega mojih bratov iz Ljubljane, spraševal ljudi, ki sem jih poznal, če so kaj videli katerega, pa nobeden ni nič vedel o njih. Neki Ribničan je na vprašanje, kako je z dekanom č. g. Demšarjem, odgovoril: 'Njega so križali.' Videli so se tudi žalostni prizori: Mimo je prijahala četa kozakov na konjih. Kot bi bili zraščeni s konji! V levici so držali uzde, s desnico pa metali ročne bombe v zrak, da so – visoko nad njimi – eksplodirale. Posledica takega ravnanja se je videla v kočiji, v kateri se je peljal en sam kozak. Obvezane štrclje obeh rok, ki mu jih je odtrgala granata, je držal visoko v zrak in presunljivo ječal. Po neuspešnem čakanju na katerega mojih bratov in ko je začela goreti kasarna gestapa na Gašteju, sem sklenil, da je čas, da grem. Tudi Cilka je rekla: 'Če misliš iti, pojdiva!' Nisem mislil, da je toliko navezana name, da bi šla z menoj v neznano. Tudi jaz sem jo imel rad, toda sem mislil bolj s pametjo kot s srcem in bi ji nikoli ne rekel, naj gre z menoj. Kakih deset drugih naših, ki so tudi hoteli iti, sem svaril, naj ne hodi, kdor se ne čuti v nevarnosti za življenje in kdor ni pripravljen ostati dve leti zdoma. Ne vem, ali se je kdo zaradi tega skesal. Ob propagandi, da se bomo vrnili čez 14 dni, sem se spomnil, da so tako govorili tudi pred 1. svetovno vojno. (Tistih 14 dni se je podaljšalo na štiri leta in tri mesece.) Ljub­ljanska policija je ponoči zapustila mesto. Ob devetih se odločimo, da gremo tudi mi. S Cilko sva naložila nekaj hrane in obleke v kovček, aktovko in mrežo, vse skupaj pa na bicikel, pa smo odšli. Komu sem oddal ključe od delavnice, skladišča in blagajne, niti ne vem. Šef Franc je nekam izginil. Ker sem bil čisto suh, sem si izposodil od družbene blagajne 500 RM za prvo silo. Potem bom že dobil kako delo, da bom kaj zaslužil. Moj cilj je bil Št. Vid ob Glini, kjer sem že imel ponud­bo za službo. Ob enaj­stih dopoldne je bilo pripravljenih za odhod 13 moških Žirovcev in Cilka, deloma peš, deloma s kolesi. Jaz sem nosil vrečo in porival kolo, Cilka pa vodila kolo in na njem kovček, dve aktovki in mrežo, vse natrpano z obleko in živili. Odšli smo s praga svobode v neznano. Šla sva hitro, vedno peš in se ustavila vsako uro ali dve, da sva se malo odpočila in pojedla malo kruha z marmelado in surovim maslom. Po okrepčilu sva nadaljevala pot. Vse od Kranja leže ob cesti avtomobili, orožje, municija. Pred Tržičem smo srečali žensko, ki je živela pred leti v Žireh. Svarila nas je, naj gremo domov, ker je ob Dravi toliko partizanov, da ne puste nikogar čez. Nobeden se ni dal prestrašiti. Nekateri so se v Pekovi tovarni založili s čevlji, usnjem in platnom in nas nagovarjali, naj se založimo tudi mi, toda jaz sem to zavrnil. Kradel še nikoli nisem in tudi zdaj ne bom! – Pod noč smo prišli – po hudih klancih – do barak pod Ljubeljem pod cerkvijo sv. Ane. Pred predorom je bila gneča še mnogo večja kot drugod. Nekaj naših je šlo vseeno naprej, preostali smo pa sklenili, da prenočimo v SS-barakah ob cesti. V njih so bile ambulantne sobe s pregrnjenimi posteljami in zraven čista kuhinja. (Na nekih vratih je bil napis zdravnika dr. Bauerja, o katerem sem pozneje mnogo bral v časopisih, ko je bil pred sodiščem, ker je 'zdravil' francoske vojne ujetnike, ki so bili zaposleni pri kopanju predora, z injekcijo bencina.) Na drugi strani ceste je bil avtobus, poln kave, čaja, makaronov in drugih živil, vse zmešano skupaj. Zunaj je ležal zaboj 50 kg surovega masla, v grobovih po bregu pa zakopanih več vagonov krompirja. Tu bi se kar dalo živeti nekaj časa.«

Iz Kranja v Vetrinj

Prvi daljši postanek bežečih civilistov, med njimi tudi našega pričevalca Antona Žaklja in njegove zaročenke Cilke, je bil v Vetrinju. In tam so dočakali tudi 28. maj, dan, ko so izvedeli, da domobrance vračajo v domovino. »28. maja 1945, ponedeljek. Pred odhodom z domobranci nam je dal tudi naš župan nekaj kruha. Razen njega je odšlo z domobranci še pet drugih iz naše skupine, pet jih je pa na novo prišlo v taborišče. Med drugimi je bil fant Pavel Jesenko, ki je služil v tankovskem oddelku nemške vojske. Sprejeli smo ga, ko nam je zagotovil, da nima uši. Ko je odšel v mesto, je pa nekdo pogledal v njegovo suknjo in videl, da v njej vse mrgoli. Takoj smo jo vrgli v kotel, zalili z vodo in dolgo kuhali. Šele ko smo jo vzeli ven, smo našli v žepu zapestno uro, ki je še tiktakala. Dobre so bile nemške tankovske ure! Naši domobranci so že precej dobro vedeli, kam gredo, pa so šli z besedami: 'Kamor so šli drugi, gremo še mi.' Menda so bili prepričani, da zanje ni več na svetu varnega kotička, kamor bi se mogli skriti. Po taborišču se je že nekaj dni šušljalo, da Angleži ne vozijo vojakov v Beljak, ampak v Podrožco, kjer jih izroče jugoslovanskim partizanom. Iz Podrožce je ušel neki domobranec in pripovedoval, kaj se tam godi, pa ga je domobransko vodstvo preteplo, češ da širi laži, da bi naredil zmedo. Tudi fantom, ki jih je domobransko vodstvo poslalo v Podrožco, niso verjeli. Šele ko je prišel od tam dr. Janez Janež, so verjeli, pa je bilo že prepozno. Nekaj voditeljev se je poskrilo, vojakom so pa pustili, da so se dali odpeljati – v mučenje in smrt.«

Pripis urednika: Dnevnik A. Žaklja navajamo po objavi v Žirovskem občasniku, št. 36 (2006), str. 49–71, dostopen v Digitalni knjižnici Slovenije (www.dlib.si). Izšel je tudi v njegovi knjigi Beg v neznano, zapiski 1945–1949, v zbirki Studia Slovenica, Ljubljana, 2008.