Medcelinska poroka

Ona je Slovenka, on je Čilenec. Spoznala sta se pred petimi leti v Madridu. Ona je študirala španščino. Njen oče je zgodovinar, njena mati je zgodovinarka in on je – zgodovinar. Videvala sta se na pol leta. Enkrat v Čilu, enkrat v Sloveniji. Vmes sta zaradi interneta vsaj brezplačno lahko komunicirala. Poročna maša je bila mednarodna in na neki način polovična – razumeli smo le polovico, saj je bilo precej besedila v španščini. V tem času sem gledal srečno nevesto in zadovoljnega ženina, ki se podajata na skupno življenjsko pot. Nevesta bo še zaključila študij in prakso psihoterapije, nato pa septembra odpotovala v Južno Ameriko.

Resda so včasih tudi potovali in se selili. Največkrat zaradi preživetja – ekonomskega ali političnega. Danes se izseljujejo pretežno mladi in izobraženi ljudje. Želijo si boljšega življenja, nekaterim uspe, nekaterim ne. Bolj radi poslušamo zgodbe ljudi, ki z veseljem poročajo o uspehu v tujini. Vsi pa povedo, da pot ni bila lahka.

Za večino izmed nas je odločitev, da gremo živet na drugi konec sveta, skoraj nemogoč projekt. Mnogo nas je, ki smo bolj za domače loge. Takšno potezo človek lahko naredi le zaradi ljubezni – kot je to storila moja prijateljica. Če pet let vzdržuješ ljubezen na daljavo z upanjem, da se boš enkrat preselil v domovino svojega partnerja, je že dober znak, da je ljubezen močna in prava.

Največja garancija, da zakon dolgoročno uspe kot srečna zveza, je odločitev moža in žene, da bosta garala za svoj odnos. Še posebno tam, kjer prihajata iz različnega kulturnega, jezikovnega in verskega okolja. Že med Olševkom (kjer sem odraščal) in Laborami (od koder je Mojca) so razlike, kaj šele med dvema celinama. Dokler se zakonca ne odločita, da so njune razlike lahko vir spoznavanja drug drugega, so razlike (pa ne samo kulturne) vzroki za stalne prepire in slabo voljo. Širše okolje, v katerem odraščamo, nas oblikuje. Mene, tebe, njega in njo. Najslabše je, če smo trdno prepričani, da je moj način dela in moje urejanje življenja najboljši in edini zveličaven. Pri nas doma je bilo tako in tako je tudi prav. Pika. V tem primeru je zelo težko živeti z mano, saj sem pravi diktator.

Lahko pa obrnemo pogled. Drugačnost zakonca oziroma partnerja, tudi zaradi kulturnih razlik, je lahko neizčrpen vir novosti in raziskovanja sebe in zakonca. Kako je mogoče, da na isto stvar gledava popolnoma drugače? Te bom poslušal, le razloži mi brez vpitja! Kaj je v tebi, da vidiš problem, kjer ga jaz ne vidim? In če mi dovoliš, bi ti samo obrazložil, kaj in zakaj mene obremenjuje nekaj, kar tebe absolutno ne.

Ljudje mi najprej pravijo, da se je težko tako pogovarjati. Lažje je obtoževati. Verjamem, da je to res. Počasi pa le poizkusijo. Saj nas od raziskovanja sebe in drugega, od tega, da bomo poslušali in skušali razumeti zakonca, ne bo razneslo. Le odločimo se. Pa najprej povejmo kaj o sebi. Recimo, kako jaz doživljam tebe in tvoje navade.