Strici iz ospredja

V kampanji pred drugim krogom volitev predsednika republike je bilo veliko govora o vplivu, ki naj bi ga imeli na slovensko politiko "strici iz ozadja". Tudi če ti vplivi dejansko so, je to še vedno predvsem problem teh, na katere naj bi ti strici vplivali, torej problem politikov v ospredju. V tem smislu je to reč na večer po volitvah komentiral dr. Miha Kovač, rekoč dobesedno, da so naš glavni problem »strici iz ospredja«. Zakaj? Zato, ker niso kredibilni, vredni vsega zaupanja. Predsednik vlade in predsednik največje opozicijske stranke sta v sodnih postopkih, v Državnem zboru je zdaj že več poslancev s problematično biografijo, med njimi celo taki, ki svojo izobrazbo izkazujejo s ponarejenimi dokumenti. In še kaj bi se našlo. Izgovarjanje na strice iz ozadja je zgolj dimna zavesa, ki jo spuščajo nekateri strici iz ospredja, da bi prikrili svoje težave in napake. Strici v ozadju oziroma t. i. omrežja so v vseh družbah, ne le v slovenski, tudi v zahodnih družbah z dolgo demokratično tradicijo. Problem ni v teh stricih in omrežjih, ampak v tistih, ki se jim pustijo vplivati ali celo voditi. Vodilni politiki v ospredju bi morali biti načelni in čim bolj neodvisni v svojih odločitvah in dejanjih. To od njih zahtevajo ustava in zakloni na eni strani, na drugi pa tudi »ulica«, protestniki, ki jim je vsega zadosti in protestirajo predvsem zato, da bi se v državi kaj spremenilo in izboljšalo.

Zdi se, da je v sami naravi večine politikov in politične kaste, da so pripravljeni voljo ljudstva, ki je v tej državi suvereno, upoštevati šele tedaj, ko so v to prisiljeni. Ljudstvo potrebujejo le takrat, ko gremo na volitve; ko so enkrat izvoljeni, pa se obnašajo, kot da so nad ljudstvom in nikomur odgovorni. Po mojem je problem tudi v tem, da so nekateri na politični sceni že predolgo. V ZDA že vedo, zakaj imajo v ustavi zapisano, da je njihov predsednik lahko izvoljen samo dva mandata zapored, skupaj največ osem let. Pri nas imamo takšno varovalko samo pri predsedniku republike, ki je lahko na tem položaju največ deset let, pa je pri njem to še najmanj problematično, saj nima dejanske oblasti. Ko so sodniki enkrat izvoljeni v svoj trajni mandat, so v svoji funkciji vse do upokojitve, ne glede na kakovost dela. Sodniki imajo v sodni veji oblasti enak položaj, kot ga imajo v zakonodajni poslanci - niso uradniki, so izvoljeni funkcionarji. Razlika je seveda v tem, da mora tisti, ki hoče ostati poslanec, najmanj vsaka štiri leta znova na volitve, sodnik je izvoljen kar za zmeraj.

Zdi se, da so politiki z večnim mandatom tudi nekako v duhu slovenske tradicije. Cesar Franc Jožef nam je vladal od 1848 do smrti 1916, kar 68 let! No, njega se ni izbralo na volitvah, vladar je bil po svoji dinastični pripadnosti in po milosti božji. Kralj Aleksander bi nam vladal najmanj do 1941, če ga ne bi 1934 ubili v atentatu. Tito je bil šef države od 1945 do smrti 1980, spet kar 35 let. Dolgo so vladali (oziroma bili ves čas »na funkciji«) tudi politiki iz slovenske »dinastije« na K: dr. Anton Korošec, Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Boris Kraigher, Milan Kučan … Stane Kavčič ni bil prav dolgo, ker je bil prisiljen odstopiti. Zlepa pa ne najdem v slovenski politični tradiciji visokega politika, ki bi se iz politike umaknil sam od sebe, iz higienskih razlogov, ker je pač zagrešil nekaj nečastnega ali celo protizakonitega. Se domislite kakega imena? Ne, strici iz ospredja se ne dajo, problem pa je tudi v volivcih, ki jih vedno znova izvolimo. Bo koga v kratkem odnesla ulična revolucija?