Pustolovščin jima res ni manjkalo

Tina Rus in Jošt Gantar sta vdor ruskih vojakov v Gruzijo pričakala v Tbilisiju. Kot pravita, sta razočarana nad odzivom slovenskega ministrstva za zunanje zadeve, ki je bilo zelo skopo z napotki, kako naj zapustita državo. Več pohvalnih besed najdeta za letalsko družbo, ki jima je že naslednji dan po izbruhu spopadov v Gruziji organizirala let iz Armenije.

Tina Rus z Bleda in Jošt Gantar iz Kranja sta si letos med počitnicami zaželela nekoliko več pustolovščin, še zdaleč pa nista pričakovala, da se bo njuno naključno izbrano potovanje v Gruzijo sprevrglo v skoraj adrenalinsko izkušnjo. Ob vdoru ruskih vojakov v Gruzijo sta bila namreč v tamkajšnjem glavnem mestu Tbilisiju, ki sta ga potem morala na hitro zapustiti.

»Za potovanje v Gruzijo sva se odločila povsem po naključju, ko sva razmišljala, kaj bi počela čez poletje. Jošt je namreč gledal dokumentarec o Gruziji,« je njuno odločitev za obisk Gruzije pojasnila Tina. »Pa sva si rekla, zakaj ne bi šla tja, v lov za novimi pustolovščinami,« jo je dopolnil Jošt. Poleg Gruzije sta načrtovala še ogled Armenije in Azerbejdžana. Vsekakor sta si za popotniški cilj želela izbrati kraje, pravi Tina, v katerih bi bila kot turista v manjšini. »Ko sva domačim in kolegom povedala, kam greva, so naju vsi začudeno spraševali, kako sva izbrala ravno te države. V resnici pa so to tako lepi kraji, da se ni treba spraševati, zakaj.« Čeprav, priznava Jošt, v začetku tudi sama nista vedela, kaj naj pričakujeta. »Šla sva v neznano, vnaprej sva si priskrbela le vizo za Azerbajdžan in letalsko karto do Tbilisija.« Kot pravita, sta si to državo kot eno od nekdanjih sovjetskih republik predstavljala veliko bolj temačno in zaostalo, tako da sta bila nadvse presenečena nad njeno razgibanostjo in prijaznostjo domačinov. »Skoraj nihče ne govori angleško, tako da sva se sporazumevala bolj v ruščini. Kljub temu sva hitro navezala stike z domačini. Tudi to naju je presenetilo, vsi so bili zelo prijazni in so naju zelo toplo sprejeli tudi v svoj dom,« je pojasnila Tina, Jošt pa je dodal, da je ta regija znana po tem, da so gosti zanje blagoslov, ne le neki tujci. »To se pozna že ob sprejemu, saj je miza takoj polna. Poleg tega je tam zelo malo prenočitvenih zmogljivosti, tako da sva večinoma bivala pri družinah. Zgodilo se je, da se je vsa družina gnetla v eni sobi, ker so nama odstopili skoraj pol hiše.«

Čeprav sta se na pot odpravila željna pustolovščin, pa izbruha vojne vendarle nista pričakovala. »Preden sva šla, so nekateri dogodki, recimo preleti ruskih letal v gruzijskem zračnem prostoru, nakazovali, da bi se lahko kaj zgodilo. Zato so nama znanci odsvetovali to pot,« je razložil Jošt, Tina pa ga je dopolnila, da je zato tudi sama podvomila, ali je res odgovorno, da se podajata v to. »Vendar niti pomislila nisva, da bodo Rusi vdrli v Gruzijo, saj tudi domačini niso dajali takega vtisa.« Zaradi omenjenih dogodkov zato sprva niti nista nameravala na sever države, ki meji na Osetijo. A sta potem srečala druge popotnike, ki so te kraje že obiskali, tako da sta se tudi sama odpravila tja. »Če imaš rad hribe, je to najlepši del Kavkaza,« je pojasnila Tina, Jošt pa je dodal: »Voznik taksija naju je odpeljal celo do rusko-gruzijske meje, ki je sicer zaprta, ob njej samevajo razpadajoči objekti. Občutek je bil kar strašljiv, saj ne veš, od kod te kdo gleda …« Še najbliže ruskim vojakom, sta dodala, sta bila v bližini Abhazije. »A ko smo se z njihovim minibusom, ki mu pravijo maršrutka, pripeljali so nadzorne točke, so nas vojaki samo pogledali in dvignili zapornice.« Malce bolj negotovo, pravita, sta se počutila le v mestu Zugdidi, kamor je pribežalo ogromno beguncev iz Abhazije.

Pred izbruhom spopadov v Gruziji sta obiskala še Azerbajdžan, nato pa sta se vrnila v Tbilisi, saj sta imela od tam 11. avgusta rezerviran let domov. »Ob prihodu v Tbilisi pa sta nama dva nemška turista povedala, da so se zadeve v Južni Osetiji zapletle in da naj si pogledava novice. V starem delu mesta sva že videla prižgane televizorje, ulice so bile povsem prazne. Ob istem času so prenašali tudi začetek olimpijskih iger, a takrat tam to ni nikogar zanimalo. Kljub temu so bili ljudje še vedno prepričani, da ne bo nič.« Resno pa ju je začelo skrbeti, ko sta izvedela, da so Rusi napadli Gori. »Zato sva klicala domov, naj spremljajo, kaj se dogaja. Klicala sva tudi na slovensko ministrstvo za zunanje zadeve, a nama niso vedeli svetovati, kaj naj narediva. Najprej sva dobila odgovor, naj počakava pol ure. Potem so nama sporočili, da za zdaj ni treba posredovati, a naj bova pozorna. Po drugi strani so nama popotniki, s katerimi sva bila v stiku, rekli, da so jim, recimo, na poljskem veleposlaništvu rekli, da ni več pametno biti v tej državi in da naj mesto zapustijo naslednje popoldne, saj zjutraj ni najbolj varno,« je razložil Jošt. V hotelu, kjer sta prebivala, je bilo takrat okrog 15 turistov in polovica se jih je že prvi dan spopadov odločila zapustiti Gruzijo in oditi v Armenijo. »Midva pa sva imela 11. avgusta rezervirano letalo iz Tbilisija. A so počasi začeli odpovedovati lete, Armenija pa je bila dve uri vožnje stran. Tako sva se znašla v precepu, kaj storiti,« pravi Jošt. Jošt je bil bolj naklonjen temu, da gresta v Armenijo, Tina pa je želela počakati v Tbilisiju, saj, kot pravi, nista imela občutka, da bi se tam lahko kaj zgodilo. »Čeprav so v novicah govorili o bombardiranju Gorija, je popotnica, ki je prišla od tam, povedala, da ni bilo nič takega, da je le nekaj priletelo v tamkajšnji park. Zato je tudi v hotelu zvečer prevladalo bolj sproščeno vzdušje.«

Potem pa so jima tudi s slovenskega zunanjega ministrstva sporočili, da bi bilo bolje zapustiti državo. »A ob tem niso dali nobenih napotkov, kako to storiti, na koga naj se obrneva … Znajdi se sam,« je ogorčen Jošt. Razmere v Gruziji so se namreč vse bolj zapletale, saj sta vmes dobila novice, da naj bi cesto do letališča v Tbilisiju bombardirali in je zato neprevozna. »Sama sva se morala odločiti, kaj storiti.« Tako sta se že naslednji dan, 9. avgusta, odpravila v Armenijo. Letalska družba, pri kateri sta imela rezerviran let iz Tbilisija, jima je namreč zagotovila brezplačne letalske vozovnice iz Erevana. »To naju je prijetno presenetilo, saj sva pričakovala, da bova morala na to čakati vsaj kakšen teden.« Ko sta se odpravila na pot, nista vedela, ali je meja z Armenijo sploh odprta. »Pričakovala sva, da bomo deležni cestnih kontrol, da bo na meji gneča … Potem pa na cesti sploh ni bilo opaziti, da se kaj dogaja, srečali smo le nekaj vojakov, za katere smo vedeli, da se odpravljajo na sever.« Še bolj presenečena sta bila na meji, kjer je bilo le nekaj turistov, nobenih kolon, nobenega občutka, da ljudje bežijo … »Zato se mi je situacija, da naj bi dve Slovenki ostali ujeti v Tbilisiju, zazdela že skoraj smešna. Tako preprosto je bilo. Le štiri ure vožnje stran je bilo letališče, na katerem ni bilo nobenih težav, le v taksi se je bilo treba usesti.« Zato sta še toliko bolj razočarana nad odzivom zunanjega ministrstva, prijetno pa so ju presenetili pri letalski družbi iz sosednje Avstrije.