Kaj pa otrokove potrebe?

Današnja vzgoja otrok po­staja vse bolj podobna skrbno načrtovanemu projektu, v katerem je prostora za vse, razen za otroka in njegove potrebe. Potem, ko so bile v preteklosti raziskane otrokove potrebe in pridobljene njegove pravice, se je začelo dogajati to, česar ni nihče predvidel. Otroštvo je začelo izginjati. Umika se modernim trendom prezgodnjega odraščanja in nekega dne bodo na svetu samo še mali in veliki odrasli ljudje. Želja po prevelikem uravnavanju otroškega sveta mori nežne duše in pohablja otroke. Pozabljamo na otrokove osnovne potrebe. Takole se dogaja. Starši zahtevajo od vzgojiteljic, naj ne dajejo otrok k opoldanskemu počitku in spanju, saj želijo, da gre otrok doma zvečer čim bolj zgodaj spat. Da imajo starši čas zase. Nič ni narobe s tem, da imata starša čas zase. Narobe pa je, da pozabljata, da njun otrok mlahavo sedi med igračami, ker ne sme spati. Čigava potreba ima prednost? Kdo presoja o tem, če je otrok potreben spanja? Mar ni potreba po počitku osnovna otrokova potreba? Ali postaja nepotrebna zaradi dosege drugih ciljev? Tako kot postaja neslišana otrokova potreba po varnosti v najbolj zgodnjem obdobju otroštva. Zanjo smo naredili kupčijo s hudičem, ki se mu reče moderno življenje.

Že mamice z dojenčki imajo natrpan porodniški dopust z urniki, v katerih ne manjka pogruntavščin novega sveta. Tako smo zamenjali osnovni človekovi potrebi po bližini in varnosti za umetne potrebe. Načrtovane dejavnosti, usmerjena igra, vodenje skozi prosti čas, animacije, nešteto pripomočkov za igro – vse to je ustvarjanje umetnih potreb. Hkrati pa življenje v sterilnih stanovanjih, kjer otroci ne smejo divjati, kracati, bruhati, si delati hiš pod mizami in za sedežnimi garniturami. Kajti za igro so dobili določen prostor s policami, na katerih so zložene igrače in se mu reče otroška soba. Zakaj se ne igraš v otroški sobi, rečemo malemu junaku, ki želi zlagati kocke pod našimi nogami. Ne zato, da bi mi padli čeznje, ampak zato, ker želi biti v naši bližini. Kako naj otrok spozna, da je svet varen, če se najprej ne naužije varnega naročja? Ampak malček, ki leze v naročje, je za mnoge siten. Malček, ki hoče našo pozornost, dobi oznako, da je zahteven. Ali res? V nebo vpijoči so primeri predšolskih otrok, katerih starši imajo dopust, otroci pa niso doma niti en dan. Kot rečejo starši – kaj pa naj z njimi počnemo? Zadosti bi bilo samo, če bi z njimi živeli.

Imeti otroka ni služba. To je življenje. Pozabljamo na otrokovo potrebo po igri. Po takšni igri, ki je prosta, umazana, raziskovalna, ustvarjalna. Starši pa ne želijo umazanih oblačil. Zame ostaja merilo dobrega vrtca količina umazanih čevljev, oblačil in rok. Tako od otrok kot od vzgojiteljic. Ampak mnogi starši imajo drugačna merila dobrega vrtca. S projekti, z zastavami, z nazivi, s papirji se ne da uresničevati otrokovih potreb. Tisti, ki to misli, ne pozna otrok. Otrokove potrebe pozna človek, ki počepne k otroku, ki razume njegove stiske, občuduje njegovo živahnost in spodbuja radovednost. Otrokove potrebe po varnosti ne moremo kar povprek zamenjati za razvajenost. Otrokove potrebe po igri ne smemo zatirati s storilnostnimi programi. Otrokovo radovednost ubijamo s točkovanji, tekmovanji, ocenjevanji. Ustvarjalnost zatremo z navodili.

Kdaj ste nazadnje pomislili na otrokove potrebe? Na tiste prave, ne na takšne umetne. Na kaj lahko otrok sploh vpliva? Se lahko izpiše iz šole, v kateri je zanj program preveč naporen? Ali mora leta in leta zatirati svoje potrebe, da zadovolji potrebe svojih staršev? Na koncu jih vendarle razočara. Mogoče so vsega kriva pričakovanja staršev. Ustvarimo si podobo ljubega otroka, začrtamo mu pot, določimo sanje, uravnavamo potrebe in pozabimo nanj. Pojdimo na začetek, znova in znova se vračajmo na potrebe in izhajajmo iz njih. Katere potrebe ima moj otrok zadovoljene in katere so prazne kot skodelice, na katerih se nabira prah?