Sklepi

Ob tem, ko smo si naredili letno inventuro in pogledali, kaj nam je ostalo, je prav, da se ozremo v leto, ki prihaja. Nemalo ljudi računa na zunanje okoliščine, ki bodo pripomogle k temu, da se nam bo življenje izboljšalo. Veliki dogodki (npr. vojne, naravne katastrofe, volitve (?), tehnični in družbeni napredek – avtomobili, telefoni, internet …) res vplivajo na naše odločitve. Podobno poznamo tudi posameznike, ki so spreminjali tok zgodovine. Le-ta pa nam kaže, da posamezniki, ki so želeli hitro spremeniti svet, pri tem niso bili pretirano uspešni. Nasprotno, povzročili so ogromno trpljenja (npr. Hitler, Stalin in ostali diktatorji). Drugačno pot nam kažejo izumitelji dobrote: npr. Jezus, Gandi, Mati Terezija, Martin Luter King, Nelson Mandela. Njihova pot ni revolucionarna z nasiljem, temveč počasna, dolgotrajna, vztrajna in obrnjena navznoter, v našo notranjost. Če zunanje spremembe ne povzročijo notranjih, ne vodijo k dobremu in k dolgoročnemu spreminjanju človeka.

Skoraj zagotovo mi ne bomo tako vplivali na tok zgodovine. Ne v enem ne v drugem primeru. Če hočemo kaj drugače, smo prepuščeni sami sebi, da naredimo nekaj drugače znotraj okoliščin, ki so nam dane. Tako ali tako smo na koncu vedno sami. To je sicer kruto dejstvo, ki se ga otepamo na vse mogoče načine. Je pa tudi dejstvo, da samo v meni leži moč, da kaj spremenim. Celo kadar nič ne spremenim, sem se odločil, da ne bom nič spremenil.

Zelo je smiselno, da si postavljamo zelo konkretne cilje za leto, v katerega smo vstopili. Šolarji bodo zaključili leto izobraževanja, nekateri diplomirali in magistrirali, podjetniki želijo ohraniti položaj in še vstopiti na tuje trge, ki so skoraj neomejeno veliki glede na našo malo deželo, kmetje že sedaj vedo, kaj bodo posejali in posadili, morda bodo poizkusili kaj novega. Gospe bodo spet hujšale, seveda malo bolj intenzivno pred poletjem. Mnogo pa se jih, vsaj januarja, odloči, da bodo začeli nov hobi in redno telovadbo. Kakorkoli gledamo naše sklepe, je treba zapisati, da potrebujemo veliko trdnosti, da jih resnično uresničujemo.

To še toliko bolj velja za lastnosti, ki so nam najbolj domače – pa čeprav jih ne maramo. Ni nam všeč, da se po nas sprehajajo strahovi. Pa še priznati jih ne upamo drug drugemu, ker je to menda znak slabosti. Pa jih imamo vsi. Zelo pogosto se jezimo na »milijontisoč« stvari, na katere nimamo vpliva. Sploh moški se radi jezijo na politiko. Morda sčasoma le ugotovimo, da to nima nikakršnega učinka, le energijo nam jemlje. In kar ne moremo verjeti, zakaj si tako težko priznamo, da smo včasih žalostni. To so teme, ki se nam vedno in vedno sproti odpirajo in o katerih nočemo govoriti. Pa vendar nam ta čustveni svet določa naše razpoloženje, ki nas spremlja vedno in povsod. Povprašajmo se, zakaj se nam prebujajo ta čutenja, razpoloženja in nihanja? Od kod prihajajo? Ja, ne poznam človeka, ki ne bi bil rajši vesel kot žalosten. In tudi ne poznam človeka, ki se ne bi rad osvobodil strahov. No, dela samega s seboj imamo dovolj za 2015, 2016, 2017 …