Življenje v Trstu

Ljubezen nikoli ne zamre, 3. del

»Čeprav sem bila prepričana, da se je verjetno kdo zmotil, sem vseeno sedla na kolo in se odpeljala več kot trideset kilometrov daleč. Pa ni bilo le po ravnem, temveč tudi navkreber. Paket je bil naslovljen name, a z dekliškim priimkom. Roke so se mi tresle, ko sem odvijala papir. V njem je bilo sukanca za pol vasi, ne le zame! Priloženo je bilo tudi pismo, a ga nisem takoj odprla, čeprav je sem si tega želela ...«

Ob težavah, ki si jih je Urška nakopala z Mavricijevim pismom, bi mlade generacije danes verjetno le skomignile z rameni, češ saj to ni nič takšnega, ponudila se ji je nova priložnost, pa kaj?! Če si tega želiš, zagrabi, če ne – pozabi.

»Mavricio mi je napisal pretresljivo pismo, v katerem mi je na lep način zaupal, da sem ostala zapisana v njegovem srcu kljub drugi ženski, s katero je živel. Z ženo, ki je bila že pokojna, otrok nista imela. V bližini Ponte Rossa je imel trgovino, od čistil, kozmetike, oblačil do banan in sladkarij. Tisto pač, kar je vleklo Slovence čez mejo.«

»Če bil Jože moški, kot se šika, ne bi nikoli sanjarila o drugem,« iskreno pove Urška. »Zgrešena je bila že poroka, saj sem se omožila zato, da ne bi ostala sama. Pa ta njegova večna ljubosumnost brez razloga! V vsakem paketu s »klekljarskim« sukancem, ki mi jih je pričel redno pošiljati, so bila tudi pisma z željo po srečanju. Nekoč, ko sva imela z Jožetom težke in povsem nepotrebne prepire, se v noči, ki sem jo prejokala, odločim, da moram nekaj narediti tudi zase. Stara sem bila že 55 let, zdelo se mi je, da imam pravico do vsaj nekaj lepih trenutkov v življenju. Sploh nisem razmišljala, v kaj se podajam. Ko sva se z Mavricijem pred davnimi leti srečevala, sva bila mlada, spogledljiva, lepa, vihrava, pred seboj sva imela še vso prihodnost. Potem se je nama zgodilo življenje, o tem, kaj vse je imel na grbi on, se mi ni niti sanjalo. Zavedala sem se le, da bi mi zmeraj nekaj manjkalo, če ga ne bi znova videla. Pričakal me je na avtobusni postaji v Novi Gorici. Takoj sem vedela, da je on. Zdel se mi je le malo manjši, a oči so mu še zmeraj enako žarele kot nekoč. Pod baretko, ki mu je tičala na glavi, so mu švigale sem in tja, dokler me ni zagledal. Tudi on me je nemudoma prepoznal. Sramežljivo sva si segla v roke, v trenutku, ko sem dvignila obraz in sta se najina pogleda srečala, se me je dotaknilo nekaj neznanega. Pričela sem se jokati in tudi njemu so solze tekle po licu. Ljudje, ki so hodili mimo, so naju začudeno gledali, postalo mi je nerodno, Mavricio pa me je nato povabil, naj prisedem k njemu, v avto, ki ga je imel parkiranega v bližini. Odpeljala sva se proti Goriškim Brdom, sprva sva molčala, kajti oba sva bila precej pretresena zaradi ponovnega snidenja. Zavila sva v neko gostilno ter se potem, ob kozarčku pogovarjala vse do poznega popoldneva. Sploh se nisem zavedala, kako čas beži, dokler nisem ugotovila, da sem zamudila še zadnji avtobus. Te bom pa jaz peljal, se je ponudil. Sklonjenih ramen sem sedla v avto, kajti v tistem trenutku sem se pričela zavedati, da je magičnih trenutkov konec. Morda za zmeraj. Pot do doma je minila kot blisk! Malo pred vasjo je ustavil, mi stisnil roko in se sklonil k mojemu licu. Njegov poljub je bil nežen, a me je vseeno prestrašil. Počela sem nekaj, kar je bil za tiste čase velik greh. Bila sem z drugim moškim, obenem sem mu dovolila – preveč. Kdaj se spet vidiva, me je pobaral, a sem odkimala z besedami, da ne bi bilo pametno. Nič ni rekel, saj me je povsem razumel. Doma sem imela otroke, hči je bila stara komaj deset let. Ni šlo!«

Urška takrat še ni vedela, da po srečanju z Mavricijem svoje usode ne bo imela nikoli več povsem v svojih rokah. Pričeli so se peklenski dnevi. Jožeta je videla v povsem drugi luči, njegovo nenehno nerganje, sitnarjenje, nezadovoljstvo, grobost pa tudi. Včasih se je zalotila, da bi najraje kar sredi belega dne zlezla v posteljo in sanjarila o Mavriciju.

Še zmeraj ji je pošiljal sukanec, pisma, še zmeraj je čakal, da se bo premislila, zapustila moža in se preselila k njemu, v Trst.

A stvari se niso odvijale povsem po njegovih željah. Po kakšnih treh mesecih, ko se je Urški že skoraj mešalo od hrepenenja, je spet sedla na avtobus. Snidenje je bilo podobno prvemu, tudi drugič sta oba jokala in se oklepala drug drugega.

Urška je kar dve leti občasno romala na Primorsko, bil je že pravi čudež, da za njena skrivna pota ni nihče izvedel. Nekoč pa hčerka zboli, zaradi izpuščajev in bruhanja jo učiteljica pošlje domov. Urške pa ni bilo nikoder. Za otroka se zavzamejo pri sosedu, mu dajo jesti in ga spravijo v posteljo. Čeprav se je Urška vrnila pred Jožetom, so mu jo sosedje vseeno zatožili s priporočilom, da naj »malo bolj popazi na ženo«, ker je pogosto ni doma.

»Nisem si mislila, da bom kdaj doživela kaj podobnega, kot sem takrat. Jože se je tudi fizično spravil name, tepel me je z vsem, kar mu je prišlo pod roke. Dvojčkov, hvala bogu, ni bilo več doma, bolelo pa me je srce, ker je bila hči priča Jožetovemu nasilju in zmerjanju. Ko je bilo najhuje, nemočna sem ležala na tleh, sem mu priznala, da imam drugega, da ga ne maram več. Kaj se je zgodilo potem, ne vem, saj sem zaradi udarcev v glavo izgubila zavest.«

Iz bolnišnice jo je odpeljal Mavricio, pa ne domov, temveč k sebi, v Trst. Za spoznanje se je prizemljila, ko je stopila v njegovo stanovanje, ki ga je imel pod streho neke stare hiše. Vrata so bila nizka, zmeraj se je bilo treba pošteno skloniti, ko je stopila v drug prostor, zlasti v stranišče.

»Zame, ki sem bila vajena travnikov in gozdov, je bila tista utesnjenost velik šok. Hitro sem spoznala, da je živel zelo skromno. Pozneje, ko je zbolel in se je moral upokojiti, nama je šlo precej za nohte. Pokojnina ni bila vredna prebite pare. V Sloveniji že morda, v Trstu pa ne! A poti nazaj ni bilo več. Jože je nahujskal otroke, da so se mi za vrsto let popolnoma odrekli. Dvojčka sta še kdaj prišla na obisk, hči pa šele potem, ko se je poročila. Ne rečem, da Mavricio ni bil dober človek, zelo rad me je imel, a je bil tudi posebnež. Ne bom razlagala drugih podrobnosti, zadošča, če omenim, da sva pri denarju zelo »šparala«. Ko se je upokojil, sva trgovino prodala, denar naložila v banko, večji del prihrankov pa sva porabila, ko je hudo zbolel. Danes imam po njem petsto evrov pokojnine, toliko, da ni ne za živeti, ne za umreti. Če bi se vrnila v Slovenijo, bi jo izgubila,« na hitrico preskočiva zadnji del njenega življenja.

Njena selitev k drugemu moškemu je v okolju, kjer je živela, doživela ogromno kritik. Nihče ni bil na njeni strani in pozneje, ko so iz Trsta pricurljale novice, da ni najbolj srečna, so ji ljudje privoščili.

»Saj ne, da ne bi bila srečna, Mavricio je bil zelo dober do mene. Vendar – to ni bilo zadosti. Pogrešala sem naravo, otroke, sosede. V Trstu nisem imela nikogar. Samo Mavricia. To pa je bilo potem, ko sva med polizala, premalo,« se poskuša na lep način odkrižati mojih vprašanj.

Vse premoženje, tudi klavir, slike, porcelan, stanovanje, bo zapustila vnukom. Oni so edini, ki v sebi ne nosijo zamer, zato se v njihovi družbi počuti srečno. To pa je pri njenih častitljivih letih tudi nekaj.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Razvedrilo / četrtek, 20. maj 2021 / 20:56

»Vzem'te si cajt za Radolco«

... je glavno sporočilo novega promocijskega videospota, s katerim Radovljičani to poletje Slovence vabijo v svoje mesto – mesto čokolade, muzejev, odlične kulinarike, pestrega kulturnega dogajanja in...

Objavljeno na isti dan


Kronika / nedelja, 23. julij 2017 / 23:19

Šternu posojala tudi »Bitcoinovca«

Aleš Štern, domnevna žrtev izsiljevanja s strani Metija Plave, si je denar izposojal tudi od ustanoviteljev Bitstampa Damijana Merlaka in Nejca Kodriča, s katerima je tedaj tudi odkupil KŽK Kranj.

Gospodarstvo / nedelja, 23. julij 2017 / 23:19

V stečaju zaradi pritožb sosede

Nasedli gradbeni posli so v zadnjih letih v stečaj pahnili množico gradbenih podjetij, med njimi zaradi nedokončanega projekta v Izoli pred pol leta tudi podjetje Proloco Jezersko.

Gorenjska / nedelja, 23. julij 2017 / 23:17

Sistematično bodo spremljali obisk

Na zadnji seji Sveta Javnega zavoda Triglavski narodni park so svetniki obravnavali tudi poročilo o delu in finančno poročilo za preteklo leto.

Zanimivosti / nedelja, 23. julij 2017 / 23:12

Podobe mondenega Bleda

V Mestni knjižnici Kranj so na ogled postavili majhen del bogatega fotografskega arhiva Blejca Mirka Vovka, ki je na Bledu dve desetletji kot uradni fotograf fotografiral številne visoke državniške ob...

Razvedrilo / nedelja, 23. julij 2017 / 23:10

Lepa dekleta

World top model Slovenije (WTMS) 2016 in lastnica licence WTMS 2017 Diana Čonč in Kaly Kolonič sta v Ljubljani predstavili finalistke za World top model Slovenije 2017. Gre za projekt, namenjen modi,...