Na steklo je pisal svetlobo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 23. avgust 2014 / 09:52

Puharjevo leto, kot velja poimenovati leto, v katerem obeležujemo 200. obletnico rojstva in 150. obletnico smrti fotografa in izumitelja Janeza Puharja (1814–1864), bo vrhunec doseglo s prireditvami prihodnji teden, pred dnevi pa je izšla monografija o njem avtorja ddr. Damirja Globočnika, s katerim smo se pogovarjali tako o knjigi kot o dediščini ter pomenu njegovega izuma.

Janez Puhar, rojen 26. avgusta 1814 v Kranju, je bil po poklicu duhovnik. Dobro izobražen vsestranski intelektualec in ljubitelj umetnosti se je v našo zgodovino zapisal kot prvi slovenski fotograf, v svetovno zgodovino fotografije pa se je zapisal kot izumitelj posebnega postopka fotografije na steklo, ki jo je sam poimenoval svetlopis, kar je slovenski prevod za fotografijo. Življenje in delo mnogim neznanega, a pomembnega Slovenca v razvoju slovenske in svetovne fotografije je v monografiji predstavil ddr. Damir Globočnik.

V zadnjih letih je Gorenjski muzej pripravil dve razstavi o Janezu Puharju. Rezultat vašega raziskovanja njegovega življenja in dela je nedvomno tudi knjiga o fotografskem izumitelju, ki je izšla pred dnevi?

»Za prvo predstavitev Janeza Puharja pod okriljem Kabineta slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju je že leta 1974 poskrbel velik poznavalec njegovega življenja in dela mag. Mirko Kambič, razstava o izumiteljevem življenju in delu, ki jo je leta 2007 pripravila Nataša Robežnik s sodelavci, pa je od leta 2010 stalno na ogled v Layerjevi hiši. Letos spomladi sem postavil razstavo v Prešernovi hiši, ki je kasneje gostovala še v atriju ZRC SAZU v Ljubljani, ob letošnji 200. obletnici Puharjevega rojstva in 150. obletnici njegove smrti pa je za različne dogodke in potujočo razstavo poskrbela tudi Iniciativna skupina za promocijo Janeza Puharja. Sam sem se temeljitejšega raziskovanja Puharjevega življenja in dela lotil pred štirimi leti, ko sem o njem začel pripravljati članek za Fotoantiko – revijo za zgodovino in teorijo fotografije. Ob zbiranju podatkov o njem sem naletel na zanimive podrobnosti, ki doslej še niso bile objavljene, hkrati pa se mi je med raziskovanjem v tujini, predvsem na Dunaju in v Parizu, pa tudi preko svetovnega spleta, odprlo obsežno področje objav o Puharjevem izumu v strokovnih revijah njegovega časa. V Celjski Mohorjevi družbi so me potem povabili, naj pripravim manjšo monografijo o Janezu Puharju.«

Ob dogodkih, ki se v spomin Janezu Puharju vrstijo ob letošnji 200. obletnici rojstva, se ne morem znebiti občutka, da je bil naš izumitelj v svojem času spregledan, z vašo knjigo pa nekako dokazujete ravno nasprotno …

»Res vlada prepričanje, da je bil Puhar v predstavitvi in promociji svojega postopka fotografije na steklo iz leta 1842, s tem, ko je z devetletno zamudo šele leta 1851 članek o tem objavil v Poročilih matematično-naravoslovnega razreda Akademije znanosti na Dunaju in je leto kasneje za izum v Parizu dobil diplomo Narodne akademije za kmetijstvo, manufakturo in trgovino, zgolj relativno uspešen. A to ne drži. V strokovnih in znanstvenih krogih je bil že za časa življenja dobro poznan. Uspelo mi je najti okrog dvajset objav in ponatisov Puharjevega postopka v pomembnih evropskih znanstvenih revijah iz sredine 19. stoletja. Po letu 1855 sicer tudi samega Puharja tovrstne objave niso več zanimale, saj je najbrž vedel, da ga je v tem času razvoj fotografije že prehitel. Postopki fotografije na steklo so bili namreč takrat mnogo bolj izpopolnjeni kot njegov svetlopis oziroma puharotipija. Poleg tega je s fotografijami sodeloval oziroma bil prisoten na največjih tedanjih industrijskih razstavah v Londonu, Parizu in New Yorku. Omenjan je celo med takratnimi najpomembnejšimi izumitelji na področju fotografije, ki so danes v vsaki fotografski monografiji ali enciklopediji. Res pa je tudi, da je bil Puhar po smrti doma pozabljen vsaj za trideset let, dokler ga niso ponovno odkrili, ko je njegova sestra tedanjemu Rudolphinumu (predhodniku Narodnega muzeja) v Ljubljani podarila nekaj fotografij in dokumentov. Lahko rečem, da je bil za časa življenja njegov izum zelo dobro predstavljen v tuji strokovni literaturi, žal pa zaradi več razlogov ni prišel v splošno rabo. Po tem postopku je fotografije na steklo izdeloval le on sam, nobeden prej ne kasneje.«

Je prav dejstvo, da je bil v domovini po smrti nekoliko pozabljen, največ prispevalo k temu, da je danes ohranjenih le šest njegovih fotografij na steklo?

»V primerjavi z raznimi pričevanji o Puharju, članki in opisi izuma, je njegovih fotografij na steklo ohranjenih sorazmerno malo. Izdelal jih je precej več. Ve se, da je slikal tudi goro Stol, jezersko obalo in hotele na Bledu, blejsko pokopališče, pa kmeta v kmečki obleki, trojni portret z očetom in sestro in še … Primerke fotografij je pošiljal na industrijske razstave in drugam, od koder se ti niso vrnili. Prav tako je znano, da je nekaj fotografij od Puharja odkupil francoski vikont Louis de Dax, s katerim sta se srečala in prijateljevala na Bledu. V zapuščini slednjega bi se lahko našla še kakšna fotografija.

Od šestih znanih fotografij so tri v Narodnem muzeju Slovenije, motiv Cerkelj, ki velja tudi za prvo veduto slovenskega fotografa, hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje, dvojni portret Ivana Franketa in Andreja Vavkna je v lasti potomcev slednjega, tu pa je še Puharjev avtoportret, ki je zelo dobro preslikan, saj se je original zgubil, bržkone med obema vojnama … Sicer pa je največ fotografiral na Bledu, kjer je fotografije tudi podarjal raznim obiskovalcem. Naj dodam, da je bila po smrti izgubljena tudi skoraj vsa njegova zapuščina, od zapiskov in knjig do tehničnih pripomočkov …«

Prav tako do danes še nikomur ni uspelo izdelati fotografije po Puharjevem postopku, kljub nekaj poskusom, nazadnje pred dobrimi desetimi leti, kot pišete v knjigi.

»Ti poskusi so bili vendarle bolj priložnostni. Najpomembnejša ugotovitev pri tem pa je bilo spoznanje o prisotnosti žvepla in da je s sestavinami, ki jih je Puhar uporabljal, mogoče narediti fotografijo. Žveplo je tudi posebnost njegovega postopka in hkrati dokaz, da gre za puharotipije. Da bi prišli do pravega Puharjevega postopka, bi strokovnjaki najbrž morali še kar nekaj časa uravnovešati sestavine in vse faze postopka do končnega izdelka. Zelo možno je, da je Puhar uporabljal še kakšno primes, ki se je niti ni zavedal. Snovi, ki jih je imel na voljo, tedaj niso bile nujno »čiste«, kot bi rekli. Vedeti moramo, da je Puhar vse to počel z zelo skromnimi denarnimi sredstvi.«

V podnaslovu knjige ste zapisali, da gre za prvega slovenskega fotografa in fotografskega izumitelja. Mar ne tudi izumitelja fotografije na steklo?

»Fotografije na steklo so obstajale že pred Puharjevim izumom. Steklo je bilo cenejše kot kovinske plošče, na katere se je fotografiralo po postopku, imenovanem dagerotipija. Zato so s steklom eksperimentirali že v dvajsetih letih 19. stoletja, a brez velikih uspehov. Najstarejša ohranjena fotografija na steklu je iz leta 1839. Njen avtor je angleški astronom John Herschel. Šele leta 1847, to je pet let za Puharjevim izumom, se je v praksi uveljavil postopek na steklo, ki ga je patentiral francoski častnik Abel Niépce de Saint-Victor, ki v večini svetovne literature velja za izumitelja fotografije na steklo. Puharjev postopek pa bi bil tehnično lažji, časovno krajši, cenejši in kot tak uporabnejši. Puhar je od začetka do konca izdelave fotografije porabil pet do osem minut. Niépce pa je samo za osvetljevanje plošče rabil 4 do 15 minut.«

Menite, da je naše priznanje izumitelju in njegovemu delu manjše kot pa strokovne javnosti v tujini?

»Janez Puhar je izumitelj lastnega postopka fotografije na steklo in je pomemben predstavnik druge generacije fotografskih izumiteljev. Nanj moramo biti ponosni, saj se je v svetu fotografije pojavil povsem samoniklo. Žal je, kljub zelo solidni izobrazbi za tisti čas, imel preslabe možnosti, da bi se lahko profesionalno ukvarjal s fotografijo. Ob upoštevanju teh dejstev je njegov izum zagotovo izjemen dosežek. Predvsem bi se morali prizadevati, da bi tudi v strokovnih krogih v svetu letnico Puharjevega izuma premaknili za deset let nazaj v leto 1842, ko je ta dejansko nastal, saj v tuji literaturi lahko najdemo letnici 1851, ko je Puhar objavil jedrnat opis izuma v reviji dunajske akademije znanosti, ali 1852, ko je prejel diplomo v Parizu. Pri nas pa bi bilo zagotovo smiselno postaviti obeležje na Bledu, kjer je bilo v fotografskem smislu zagotovo njegovo najbolj ustvarjalno obdobje.«