Pol stoletja pozneje

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / četrtek, 5. junij 2014 / 12:20

Ob petdesetletnici mature so se srečali trije razredi takratne Gimnazije v Kranju – 4.a, b in c – gimnazijci, ki so maturirali leta 1964. Na slavnostno srečanje so nekateri prišli tudi iz tujine, saj sta jih služba ali ljubezen peljali v Mehiko, Jordanijo, Belgijo, Veliko Britanijo in k našim severnim sosedom, v Avstrijo.

Jubilej so nekdanji maturantje obelodanili najprej s krajšim slavnostnim programom v gimnaziji, pred osrednjo slovesnostjo, ki se je nadaljevala v Hotelu Creina, pa so se udeleženci srečanja sprehodili še skozi Kranj.

Tokrat je udeležbo na srečanju potrdilo 52 gimnazijcev, enajst je že pokojnih, nekaj pa se jih je tudi opravičilo. Razredničarka takratnega 4.a je bila že pokojna profesorica Amalija Seliškar; medtem ko sta profesorja Franc Aljančič in France Šifrer, razrednika 4.b in c razreda še živa. Iz tistih časov je v bistvu živih še sedem profesorjev, iz maturantskih vrst pa recimo izvirajo pokojni dr. Anton Pretnar – po njem se imenuje tržiška knjižnica; pa še živeči Andrej Polenc, ki je bil dolga leta prvi mož Iskratela. So se pa petdesetletnice mature tokat udeležili tudi sošolci, ki sta jih ljubezen ali služba odpeljali v tujino.

Marija Čenčič de Trujillo živi v Mexico Cityju že 45 let. V Kranju je bila doma Na Skali 4. »V Nemčiji sem študirala jezike, tam spoznala bodočega moža, ki je bil Mehičan in je delal doktorat iz agronomije. Takrat sem imela 23 let.« Marija ima sina Igorja in hčer Karmen. Oba vleče v Slovenijo. »Sin jo je obiskal lani jeseni. Odločil se je, da bo osvojil Triglav, ker hoče biti pravi Slovenec. Pa mu zaradi snega ni uspelo, tako da bo še enkrat poskusil letos julija.« Seveda je razlika med Kranjem in milijonskim mestom, kjer živi, ogromna, a življenje je največkrat povsod enako: »Enkrat je boljše, drugič slabše.« Doda še, da je podnebje pa čudovito: »Zime praktično ni, na Karibe gremo, kadar hočemo.« Mariji ni bilo nikoli žal, da se je odločila tako, kot se je. Na začetku je imela domotožje, potem se je navadila. Srečanja se je tokrat udeležila prvič po dolgem času: »Prišla sem na deseto obletnico, potem pa preprosto nisem imela časa.«

Veronika Owen, rojena Šorn iz Tržiča, živi v Veliki Britaniji, v okolici Birminghama, že 48 let. V Slovenijo se vrača pogosto. Tudi njo je na tuje peljala ljubezen. »V gimnaziji sem se učila francoščino in angleščino, pa sem se odločila, da se naučim še malo nemščine in sem se po gimnaziji odpravila v Avstrijo, kjer sem delala kot au pair. Tam sem spoznala Angleža, s katerim sva si potem, ko sva se vrnila vsak v svojo domovino, dopisovala, in ko me je povabil v Anglijo, sem se odzvala. Saj veste: mlada, zaljubljena … In potem sem ostala, se poročila, dobila dva sina, ki sta danes zaradi Facebooka bolj na tekočem, kaj se dogaja v sorodstvu po moji strani kot jaz sama …«

Kranjčan Žarko Brzulja pa je v Belgiji že 26 let, prej pa je živel še deset let v Parizu. Ko je odšel iz Kranja, je bil star 32 let: »Delal sem v bivši IskraCommerce in sem bil odgovoren za izvoz v Italijo, Španijo, Portugalsko, Francijo, Beneluks. Potem me je eden od partnerjev v Franciji povabil, če bi prišel delat zanj kot direktor izvoza. Po devetih, desetih mesecih so me v Iskri sicer poklicali nazaj, sem se celo vrnil, vendar zdržal le šest mesecev. Vrnil sem se Francijo in kasneje odšel v Belgijo, kjer sem ustanovil firmo ter se tja potem tudi preselil.« Srečanj se Žarko udeležuje redno, v Slovenijo pa pride velikokrat. »Lani sem bil kar enajstkrat, letos pa že petič.«

So pa nekdanji gimnazijski maturantje ob petdesetletnici mature izdali tudi Pol stoletja pozneje, Zbornik srečanj kranjskih gimnazijcev generacije 1960–1964, kjer se s hvaležnostjo in ponosom spominjajo dni, ko so gulili gimnazijske klopi.